Čaj nabran na cvetočem travniku in ob gozdu: ozkolistni trpotec, regrat, črna detelja, travniški timijan, popki rmana, plahtica, listi gozdnih jagod in robid, koprive, origano, ter že veliki, a še zelo aromatični smrekovi vršički. Skodelica ob potonikah.
Na vsakem cvetu dežna kaplja,
v vsaki kaplji -
sonce.
Po dolgem iskanju je mami našla 10-litrski lonec, potem pa se je odpravila na lov za preslico. To sva bili obe razočarani, ko sva ugotovili, da v naši bližini rasteta samo močvirska in gozdna. Ti dve pa za škropljenje rastlin proti plesnim in glivicam, za razliko od njivske, nista primerni, saj vsebujeta zanemarljive količine silicija in kremena, tako da se bodo morale rastline proti nadlogam, ki jih rade napadejo v mokrem vremenu, boriti kar same, vsaj dokler ne bosta oči in mami odvandrala kam bolj na suho. Če imate to srečo, da njivska preslica raste v vaši bližini, lahko skuhate pripravek za katerega se moramo zahvaliti Rudolfu Steinerju. Za 1000 m2 površine potrebujete 1 kg sveže ali 150 g posušene njivske preslice, ki jo date v 10 litrov hladne vode in počasi vrete 1 uro, nato precedite in počakate, da se čaj ohladi. Po vsakem dežju, sploh tistem okrog polne lune, škropite vrtne rastline in zemljo, pa tudi sadna drevesa, tudi z lubjem in zemljo vred. Če se le da, preslico naberite ob dnevih za plod, saj takrat vsebuje največ zdravilnih učinkovin.
In ker ni bilo s škropljenjem nič, sem imela čas za raziskovanje medovitih trajnic, ki privabljajo čebele. Pomagala sem si z nemško in avstrijsko stranjo in pazila na to, da imajo rastline veliko cvetnega prahu in nektarja predvsem v poletnih mesecih. Ker zadnji tedni so bili težki – moja zaskrbljenost je mejila že na obup. Na travniku so se dan za dnem odpirali novi cvetovi, čudovito so cvetele češnje, slive, hruške in našiji, a vsakič ko sem stopila na travo ali v sadovnjak, me je pozdravila tako čudna in preteča tišina, da sem dobila kar kurjo polt. Z menoj je bilo že tako hudo, da sem še pri zdravniku, ki že več kot desetletje skrbi za moje primanjkljaje jina in presežke janga, naredila tak halo, da mi je predlagal, naj pokličem čebelarje, jih povprašam, kaj se je zgodilo, da ni čebel in jih prosim, naj v našo bližino postavijo kakšen panj, ker drugače, da bomo brez sadja. Za takšno drzno potezo sem preplašna, ves čas pa sem vedela, da se bom zdaj zdaj pod težo tišine zlomila. Včeraj ponoči sem tako ves čas prav potiho nagovarjala čebele naj le pridejo, jim brundala in pela in danes dopoldne, ko sem se stegnila, da bi nabrala smrekove vršičke za čaj, sem kot po čudežu zaslišala brenčanje tam v travi in zagledala zlato črne lepotice, ki so letale s cveta na cvet. Od samega olajšanja sem pozabila na vršičke in brž sem šla to veselo novico zapisat v dnevnik. Veliko sem premišljevala, zakaj so letos čebele tako pozne in zakaj jih je toliko manj. Prijateljica z Dolenjske mi je povedala, da je slišala pri čebelarjih, da je v osrednji Sloveniji čez zimo pomrlo kar 70% čebel. Lahko, da je res kriva huda in predolga zima. Tudi na otoku Lewis, na Zunanjih Hebridih, kjer zaradi nizkih temperatur divje cvetje predolgo ni zacvetelo, so preživele le posamične. Enako pa se je zgodilo tudi z drugimi žuželkami, tako da sedaj zaradi pomanjkanja hrane, masovno umirajo tudi ptiči. Lahko pa, in v to verjamem bolj, da je vsega kriv človek in njegova uporaba neonikotinamidov in drugih pesticidov, kot tudi naše arogantno in agresivno prilaščanje življenjskega prostora, ki pripada žuželkam in drugim živalskim in rastlinskim vrstam. Zaradi izpostavljenosti neonikotinamidom in zaradi premalo raznolike paše, so čebele preveč oslabljene, da bi lahko dočakale pomlad, sploh v primeru, da le-ta kakšen teden zamuja.
Gandhi je rekel, da veliki problemi potrebujejo majhne rešitve. Rešitev si ti in jaz in tvoj sosed in moja teta. Rešitev smo vsi mi, ki smo svobodni in odvisni, v kar se da veliki meri, od samih sebe. Rešitev smo mi, ki nam je stopiti v trgovino čudna in skoraj nevzdržna izkušnja, mi, ki shranjujemo in delimo semena in tako ohranjamo rastlinsko raznolikost in kulturno dediščino. Mi, ki skrbimo za živost zemlje in spreminjamo svoje okolje v rajske vrtove, ki hranijo nas in naše živalske brate in sestre. Rešitev je v nas, ki vemo, da imajo pravico do življenjskega prostora, do čiste hrane in vode tudi druga živa bitja. Žal pa je veliko ljudi, ki so kot nebogljeni dojenčki prisesani na stekleničko velikih korporacij.
Čebele (vsaj divje) in drugi opraševalci bi veliko lažje preživeli brez nas kot z nami, mi pa brez njih ne moremo, saj nam podarijo kar vsak tretji grižljaj.
Če tudi vas skrbi izumiranje opraševalcev, si preberite knjigo The Forgotten Pollinators, avtorjev Stephena Buchmanna in Garya Paula Nabhana. Potem vas bo skrbelo še bolj.
Deeply I go into myself. My god is Dark and like a webbing made of a hundred roots that drink in silence.
- R.M. Rilke
Svet je preveč živ in prelep, da bi se z njim polnili samo skozi oči. Zato grem bosa. Vsak korak je molitev in intimen odnos s skoraj nepredstavljivo veličino življenja v tleh: hladen vlažen humus, že toplo kamenje, mah, ki ti zaobjame stopalo v smrekovem gozdu. Ne vem, kje se končam in kje se začne Zemlja. Iz podplatov mi rastejo korenine, iz gozdne črnine se kvišku stegujejo ozelenele grčave roke. Pestujejo me, v njihovem objemu sem varna.
Na robu gozda pokleknem ob otočku kopriv, ki s svojimi temnozelenimi dlakavimi listi učijo o vztrajnosti in neuklonljivosti. Naberem jih šop – za juho, za sok, za čaj. V košaro dodam še mlade, mehke poganjke japonske dresni za pito z jabolki, ki so nam ostala še od lani.
Vonj gozda pred dežjem. Grom zatrese Julijce. Oglašanje kukavice nekje v sveže zelenih krošnjah.
Tudi vam želim, da bi šli bosi.
Sun plays hide-and-seek with the wandering clouds and winks mischievously at the first fat raindrops. Soft green birch and beech leaves – tender and delicious, tossed in a salad of wild greens. Alder catkins look like plump green worms hanging from the branches. Cukoo song echoes from beyond the trees.
Brown hands, dirt behind the socks. Happy faces. Potatoes and oca (oxalis tuberosa) safe and snug in the ground, together with carrots, onions, collard, spinach, radishes, peas, leeks, beets and parsley.
Seeds are truly the most powerful things on the planet. They are wise teachers, giving us lessons on preservance and creative courage. Listen, listen with your whole body and mind and you’ll understand why saving, exchanging and planting seeds is so very important and why it’s our responsibility to fight Big Agra and Monsanto – not with anger and violence , but with compassion and unwavering faith in the inherent goodness of all things.
Še posebej blizu sva si z regratom. Je zdrava rastlina, polna obljub spomladanskega sonca. S svojo dolgo korenino ne črpa samo mineralnih snovi iz kamnin globoko pod zemljo, ampak tudi skrivnosti in neukročeno moč podzemlja – edinega dela planeta, ki si ga človek še ni zasužnjil. Dodam še zvezdico, koprive, navadni svinjak, lakoto in trpotec in vsak požirek je hvalnica tem najmočnejšim, najpogumnejšim izmed rastlin – plevelom. Čudovit, poživljajoč napitek za necivilizirane brbončice, ki še vedno živijo v časih, ko smo bili ljudje nabiralci – bosonogi, z bliskom in gromom v krvi.
Spring winds. Violets fringe this lonely path with their humble beauty. I pick a handful of their delicate blossoms and some primroses to add a splash of spring colour to my dinner of wild greens.
Pink clusters on our little Judas tree. The fragile beauty of magnolia blossoms.
Are these the sounds of swallows that I hear? Have they returned?
Zvečer se zberemo ob solati. Vsak dan je malce drugačna, vsak dan tako okusna in polna življenja, da bi se ob njej iz hvaležnosti kar priklonila. Včeraj jo je mami pripravila iz sveže nabranega regrata, motovilca z našega vrta, regačice, zvezdice, navadne lakote, navadnega svinjaka, cvetov in mladih listov trobentic, cvetov vijolic in marjetic, vršičkov ivanjščic, mladih poganjkov origana in travniškega timijana, prvih listkov breze in bukve. Dodali smo samo še malo drobno sesekljanega čemaža, oljčno in bučno olje, sol ter poper.
Poizkusite še vi. Če je v vas ostalo še kanček divjine, vam bo zagotovo všeč. Poskrbite pa, da boste samonikle rastline vedno nabirali kar se da daleč stran od zaščitnih znakov človeka: travnikov politih z gnojevko, posutih z umetnimi gnojili, stran od cest in mest.
Želim vam, da bi se konec tedna odpravili med drevesa, na osamljene griče in po poteh, ki so dovolj tihe, da na njih slišite utripanje vesolja in droben glasek, ki vam pravi: “Želim si drugače.”
