Februarsko jutro na potepu

Na Prešernov dan se je, tako kot vse druge dni, v gozdu okrog nas žagalo in podiralo in uničevalo ter postavljalo spomenike vsemogočnemu človeštvu, katero si zasužnjuje in lasti vse kar je. Sraka se je drla in divje letala okrog, a je vseeno ostala brez doma. Jaz pa sem jokala, pol zaradi dreves in pol zaradi utrujenosti. Ampak jutro in večer sta bila vseeno lepa.

Jutro je kotalilo sonce po zasneženem bregu navzgor.

In objelo oreh, ki je lep prav zato, ker je star in grčav.

Pokleknilo je k suhi roži, ki ve, da ne more cveteti celo leto in se mirno predaja minljivosti.

Na prisojnem pobočju se je prekrižanih nog usedlo pod brezo, ki kljub temu da raste sama, ni nikoli osamljena, saj ve, da v njej živi celo vesolje.

Na koncu pa se je še usedlo na štor in potegnilo travo za ušesa – tisto travo, ki raste in raste kljub vedno novim oviram.

Zvečer pa smo izdelovali origami kuverte in se učili angleščino – tisto pravo britansko, tako da se bom lahko, ko se bosta s Camillo ločila, s princem Charlesom poročila jaz in se z njim pogovarjala, tako po domorodsko angleško, o ovcah in pasmah petelinov in mu dopovedala, da res ni kraljevo s puško strašiti po Balmoralu in pobijati fazanov.

Ko sem se ulegla so what a load of cobblers-i in let’s have a butchers-i začeli igrati kriket z good fettle-i in tako sem zrla v snop svetlobe na steni, dokler se mi oči niso spremenile v zvezde. Ob treh pa sem z neba zaslišala glasne lamentacije lune, ki je vzdihovala nad svojim velikim trebuhom.

Želim vam lep konec tedna.