Trgovin vseh sort se res vsako leto bolj izogibam, tako zelo se jih, da mi na desni nogi z nogavice gledajo že vsi prsti . In tudi za poletetje si bom morala končno omislit kaj novega, verjetno kakšno vintage zadevo v barvah sonca in zemlje.

Trenutno sem v še bolj mizernem stanju kot navadno. Poleg skoraj neznosne utrujenosti je hudobna čarovnica nadme poslala še boleč zob. Ampak kako sem ji hvaležna, saj sem včeraj prav zaradi zoba sredi noči našla cel kup zanimivega branja, ki me je tako navdušilo, da ga delim še z vami. Na strani Permaculture, se lahko izgubljate med članki in zelenjem ure in ure, lahko pa tudi naročite revijo Permaculture v tiskani obliki ali v PDF-ju. Tukaj, na Green Shopping najdete še in še knjig o permakulturi, samozadostnosti, o eko vaseh, gradnji lesenih hiš in hišic in seveda sem tudi jaz našla knjigo zase: 101 Uses of Stinging Nettles, oziroma po naše 101 način uporabe navadne koprive, ki jo lahko, tako kot vse druge, dobite rabljene na Amazonu (UK) in tako privarčujete nekaj dreves in cekinov.

In potem še presenečenje za mojega očeta. Našla sem e-knjigo s podrobnimi navodili  in blog o izgradnji glinene peči. Lahko pa, da bomo vse skupaj malce poenostavili in bomo letos poleti, kar bomo kuhali, kuhali kar v velikem črnem loncu zunaj, na odprtem ognju.

Po dveh skodelicah koprivinega poparka pa se mi je na ekranu prikazalo odkritje iz Andov – oka (Oxalis Tuberosa). To so drobni gomolji, različnih barv - od bele, rumene, oranžne, rdeče in vijoločne, ki so čisto malo podobni krompirju, čeprav nimajo z njim nič skupnega, razen morda okusa, za katerega piše, da spominja na krompir z limonino omako. In tako se je danes oka z menoj grela na soncu. Pognala je zelene poganjke, ki so se vzpenjali po platnicah in se ovijali med stavki in črkami ter prerasli vse druge moje misli. Navkljub astronomski ceni gomoljčkov sem jih naročila. Če bi jih rad še kdo, jih najdete na Real Seeds. Sem pa na blogu Growing Oca prebrala, da je sicer oka popolnoma preprosta za gojenje, edini problem v našem podnebju (sploh tu, na Gorenjskem) so zgodnje slane. Za oko pa naj slane ne bi bilo vsaj do sredine novembra, saj se začno gomolji debeliti šele sredi oktobra, ko se dnevi že kar lepo skrajšajo. Zato smo se odločili, da jo bomo posadili pri mojih starih starših na morju.

Sedaj pa se grem dotaknit cvetkov, ki s svojim življenjem lepšajo in zdravijo svet.

Vsak od nas je cvet na velikem drevesu človeštva. Poskrbimo, da bomo tudi mi s svojimi mislimi, besedami in dejanji lepšali in zdravili svet.

Včasih se je pretakal po žilah okoliških prebivalcev in šumel skozi njihove pesmi in zgodbe, ki so jih pripovedovali ob peči.

 Zgodbe iz gozdov so zamenjale tiste iz nakupovalnih središč in z oglasnih panojev, ki jih v Zemljo s krvavo rdečo brazda naša nenasitna želja po še, po več in po bolj.

Ampak stare zgodbe še vedno živijo v vsakem izmed nas in okrog nas, samo slišimo jih ne zaradi šumenja plastičnih vrečk in denarja in vidimo jih ne, zaradi blišča pod katerim smrdi po kratkovidnosti in napuhu. V resnici pa rastejo na pisanih travnikih, na lubju, ob osamljenih potkah, zjutraj se bleščijo v pajkovi mreži, zvečer jih z vrha smreke pripoveduje sova in ponoči nam jih v dušo, okrog vogalov, skozi luknje in špranje piha severni veter.

In tako sedim tukaj, na štoru, ki ga pregrnem z deko in z zaprtimi očmi poslušam brbotanje in šumenje, dokler ne začnem brbotati in šumeti še jaz. Potok mi pripoveduje zgodbe o starih bogovih z gore, ki živijo tam v macesnih in v črnino zavitih krikih kavk in v oglušujočem grmenju ob katerem se ponoči prekrijem čez glavo. In včasih molim k njim, da bi prišli v dolino in okrog oglasnih panojev zasadili bršljan, ki bi rasel navzgor, čez in preko in bi sijoč L’Oreal in čipkast Palmers prebarval v zeleno. In molim, brez besed in naskrivaj, da bi velike trgovine prerastli hrasti. Njihove korenine bi segale od polic s praški in dezodoranti, do zelenih banan in mangov in okrog in okrog hladilnikov z mesom. In, ha!! bile bi tako velike in grčave, da bi na njih nakupovalnim vozičkom odpadla kolesa.

Želim vam sveže, drugačne zgodbe, ki izpolnjujejo in zdravijo.

]]> http://zivljenjejelepo.wordpress.com/2012/01/08/bogovi-z-gore/feed/ 10 thingsthatactuallymatter 100_2093m 100_4469m 100_2087m 100_4485m 100_2085m 100_4538m http://zivljenjejelepo.wordpress.com/2012/01/01/silvestrovanje-ob-kostanju-jaga-baba-in-pismo-iz-nepala/ http://zivljenjejelepo.wordpress.com/2012/01/01/silvestrovanje-ob-kostanju-jaga-baba-in-pismo-iz-nepala/#comments Sun, 01 Jan 2012 20:50:10 +0000 Tanja http://zivljenjejelepo.wordpress.com/?p=3220 Continue reading →]]> Tako, pa smo v novem letu. Ampak v resnici smo ravno tam kjer smo bili včeraj in tam kjer bomo pojutrišnjem. Vsaj tako pravi Einstein, ki je rekel, da čas obstaja samo zato, da se ne zgodi vse hkrati. Je pa novo leto dober izgovor za raketiranje in petardiranje, čeprav moram našo vas prav pohvalit…. Je bilo tako lepo tiho, kot da bi vsi pospali ob  silvesterskem TV programu.

Najdaljšo noč v letu sem tako izkoristila in se posvetila sebi: postrigla sem nohte in razbila dreade na zatilju glave, ki so se mi pojavili tam nekje za vse svete . Večerjali smo kostanj in tako v skrinji naredili nekaj prostora za kašo iz kakijev. V čisto nov zvezek sem napisala tudi prvi haiku letošnjega leta, ki se mi je tako dobro ponesrečil, da če jaz ne bi bila jaz, ga verjetno ne bi prekosila več let, tako pa ga bom verjetno že v prihodnjih dneh. Večkrat sem v pižami stopila tudi na teraso in zrla dol po bregu v gozdnato črnjavo, če bi kje ozrla Jago Babo, da bi jo prosila naj mi za novo leto načara nove nožice, ki bi me kam prinesle, saj me te stare, že osem let niso nikamor. Ob polnoči smo pili čaj nabran na poletnih travnikih in metali polena na ogenj, ker me je zeblo v noge.

Za povrhu pa sem dobila prav na silvestrski večer še pismo od “naše” Suju iz Khandbarija v Nepalu. Več o Khandbariju, sirotišnici in naših sponzorirancih najdete tu in tu pa tu in tu. Tu- tu!! In seveda iz prve roke pri Dunji,  kateri sem tudi ukradla sliko Suju s štručko.

Tukaj pa je še pismo, ki ga ji je pomagal napisat njen učitelj Zlatko kot ga je poimenovala Dunja. Takole lepo se bere:

Je pa začetek novega leta tudi zelo primeren čas, da če ne maramo svoje zgodbe, zmečkamo papir, ga vržemo v koš in začnemo znova, ker ne smemo pozabiti, da smo nalivka in ne papir.

where there is neither birth nor death.

Where Christ, Buddha, Shiva, Allah… are but one consciousness

living in a gnarled tree, a bubbly river, in a chickadee singing to the universe.

In you. In me.

One. Eternity.

Božično zvonenje, ki tone v večnosti,

kjer ni ne rojstva, ne smrti.

Kjer so Jezus, Buda, Šiva, Alah… ena zavest,

ki živi v grčavem drevesu, v žuboreči reki, v sinički, ki poje vesolju.

V tebi. V meni.

Vsi eno. V večnosti.

have the courage to be who you are and not who you’re supposed to be

can see that the past is gone and the future isn’t here yet. life happens in the now, so stop planning the future and regretting the past. embrace the present moment, open up, enjoy

find wonder in little, everday things

do something you’ve always wanted to do, however crazy or childlike it may seem

learn a foreign language

learn belly dance or salsa

sit down with a cup of tea and paint. it doesn’t matter if you don’t know how to, just let the brush guide your hand

get up a little earlier and have a healing bath: light a candle, burn some incense and relax and breathe

learn to stop. stopping brings you back to yourself

learn to see. to really see. learn to hear and feel. let your rational mind take a rest here and there. feel things

do some yoga, tai chi

dance in your jammies

walk barefoot

hug a tree, let its energies ground you and calm you down

write a letter to your old self

practice deep soul writing: sit down and write. don’t think. don’t censor your thoughts and feelings. just write. deep soul writing is a profoundly healing practice

be creative, do things differently and even if that only means taking a different route home from your work

acknowledge your fears. don’t push them away. don’t try to chase them. fear is OK, it’s very normal. be with it, pay attention to it. simply watch it. where do you feel it? in your chest, throat, in your belly? does it have a colour or texture? no need to name anything, just watch it as long as needed. and after some time you’ll realize you’re watching emptiness.

know that emotions aren’t permanent. they come and go. they’re just a form of energy flowing and shifting.

love a lot. open your heart and smile to a stranger, hug your parents, kiss your child. let the love flow freely.

learn to give freely: give your time, your expertise, your love, your clothes, your money, without expecting anything in return

become a spiritual gardener

laugh until you can no longer go on

buy few things. but when you do, buy something very special. something that has a soul.

know, that all you’re looking for, you already have. don’t look outside of yourself in search of love and thrill and happiness. look inside, there’s where the treasures are. you just have to dig them up. start today.

remember the quote by John Lennon: Life is what happens to you while you’re busy making other plans.

Don’t plan, live.

O sladka, sladka sreča! Danes praznujemo zimski solsticij in se obdarujemo. Takoj ko sem vstala sem odvila prva dva paketa. V prvem je bilo decembersko modro nebo, v drugem pa veselo čebljanje siničk. Na prisojnem pobočju, gor nad hišami, pa sem našla tretji paket – šopek telohov, ki so se hvaležno priklanjali soncu in mimoidočim srnjam in zajčkom in rumenozobi čarovnici, ki je šla obiskat Metko. In zdajle, prav zdaj, sem odprla četrti paket in v njem našla Pavčkove pesmi v slovenščini in angleščini. In sedaj se s kodrolaščkom z roko v roki potepava po solinah, med sonci, velikimi in malimi in se skrivava pred hudo ptico.

Credit

Mami peče švedske piškote, sadni kruh z brusnicami in medenjake. Seveda eko in vegansko varianto z jajčnim nadomestkom. Oči pa zavija hišo v belo omelo. Bela omela je ena taka vesela, močna rastlina, ki prinaša srečo in odganja slabe energije. Ampak teh pri nas tako ali tako ni, pojedle so jih majhne, čarobne stvari.

]]> http://zivljenjejelepo.wordpress.com/2011/12/22/zimski-solsticij-je-bil-in-bozicno-pecivo-je-se/feed/ 4 thingsthatactuallymatter paketki http://zivljenjejelepo.wordpress.com/2011/12/18/exhausted/ http://zivljenjejelepo.wordpress.com/2011/12/18/exhausted/#comments Sun, 18 Dec 2011 20:52:40 +0000 Tanja http://zivljenjejelepo.wordpress.com/?p=3162 Continue reading →]]>

Credit

Waves of numbing oblivion sweeping over me…To rest, to sleep, to not know. Through the exhausted slumber, I hear Christmas bells mocking my frailty, my leaden eyelids that remain shut despite all the festive glitter around me. Or maybe it’s those other bells…bidding farewell to yet another lost soul, who, upon her return from the bardos, will come to haunt me through the deserted, crumbling chambers of my mind.

Verjamem v drevesa, ki v sebi nosijo modrost iz časov, ko je bil svet še mlad in so jo pripravljeni deliti z vsemi, ki jih hočejo poslušati. A za to moramo vreči stran našo obsedenost z logiko in intelektom, predvsem pa naš ponos.

Credit

Na kaj točno smo ponosni? Na milijone ton pesticidov, ki jih vsako leto raztrosimo po zemlji, v katero posadimo gensko spremenjene rastline? Na milijarde in milijarde pobitih kopenskih in morskih živali? Na tjulne, ki se dušijo v mlakah krvi in ki jim prizadenemo zadnji smrtni udarec? Na genocid v Tibetu pred katerim si vztrajno zatiskamo oči in ušesa? Na morja prežeta z radioaktivnim sevanjem in težkimi kovinami? Smo res ponosni na to, da sejemo smrt na vsakem koraku?

A zunaj in znotraj nas, obstaja samo eno morje, ena prst, en zrak in skupaj s planetom počasi, tako kot najbolj boli, umiramo tudi sami.

Vseeno pa še vedno verjamem v sočutne ljudi z veliko razumevanja in ljubezni. V tiste, ki vedo, da planet ni naš, da si ga nimamo nobene pravice zasužnjiti, izkoriščati in ubiti. Morja, gozdovi, živali…. ne obstajajo za nas, ampak zaradi njih samih. Verjamem v vse nas, ki vemo, da ne moreš odtrgati cvetlice, ne da bi s tem zmotil zvezdo.

In verjamem v nas, ki decembra ne bomo kupovali, če pa že, bomo poskrbeli, da bodo naša (materialna) darila prijazna in zdrava in proizvedena, narejena brez nasilja do ljudi in planeta. Tako bom letos vsem sorodnikom in prijateljem, ki imajo vsaj košček zamljice, podarila bio semena zelenjave in zelišč. Obdarovanci pa jih bodo nekaj dali naprej svojim prijateljem in le-ti naslednje leto spet svojim.

 Ker verjamem v zeleni raj na zemlji!

Jabolka s karamelom

Počutim se neresnično dobro: prosojno in lahko, kot da zakon težnosti zame ne bi veljal. Spomnim se filma Apollo 13. Nekako tako kot Tom Hanks lebdim tudi jaz. Stopim na hladno steklo. Ah, ne no. 00,00. Dobiti moram nove baterije. Hitro oblečem zgornji del pižame, poiščem kavbojke in v predsobi z obešalnika potegnem jakno. Tečem čez cesto. Nič ne vidim. Lahko, da je megla. Ali pa prši dež. Baterije, baterije. Dobiti moram nove. V trgovinici mi butne v nos vonj sveže pečenega kruha. Želodec se mi nasrši in v obrambi zasadi kremplje globoko v prepono. Od bolečine se skrčim in poskušam mirno dihati. Zakaj je potrebno peči kruh v trgovini? Skozi živžav nerazločnih glasov slišim neko malo skodrano glavo z napetimi lički: »Mami, jaz bom ta rdečo torto.« Rdečo torto. Moj bog! Ob desetih dopoldan.

»Dva evra,« razvleče rdečelaska za blagajno. Tresoči prsti krčevito iščejo zadrgo. Togi so in ne ubogajo me. Mater, no! V strahu pogledam proti blagajničarki, ki naveličano gleda proti mojemu žepu. Ne morem hitreje. Zadrga se končno premakne, a naslednji trenutek že obtiči na mestu. Zagrize se globoko v blago. Z vso silo potegnem, z drugo roko poskušam izza nje povleči  blago. Ne morem. Ne gre. Na pultu pred seboj zagledam zagorelo roko in zraven baterije se prikaže KitKat. »Še tole, prosim.« Izza blagajne zaslišim nejevoljen vzdih, od zgoraj pa se mi nasmejijo mile rjave oči, na pol skrite pod dolgimi kostanjevimi prameni, ki se svobodno kodrajo v vse smeri. Pomežikne mi in se mi opogumljajoče nasmehne. Fant, star kakšnih dvajset let. Samo strmim vanj. Trgovina se ustavi in vse postane tiho. Njegova roka izroči kovance, čokolado in baterijo primakne bližje k meni. Vse se dogaja počasi, dokler me ne predrami suh, skrhan glas izza blagajne: »No, daj, punca, daj, ljudje nimajo časa.« Hitro pograbim nakupljeno in pokimam prodajalki, ki me  nejevoljno ošvrkne izpod očal, češ, spravi se že ven. On sproščeno sklada v nahrbtnik paradižnike in avokado in sojino mleko. »Najlepša hvala,« rečem tiho in skušam priti do denarnice v žepu. »Samo, da pridem do denarnice.« Odkima in z roko nakaže, da je v redu. Drgetajočim ustnicam navkljub se uspem nasmehniti. KitKat in baterijo stiskam k sebi in kar se da hitro zapustim trgovino. Na prehodu za pešce me dohiti: »Moja telefonska…za vsak slučaj.« V roko, ki jo skrivam globoko v rokavu, mi potisne listek in – preden se mi um toliko ogreje, da bi lahko iz njega potegnila kakšno besedo – že izgine za ovinkom. Vidim samo še bujen čop dolgih las.

Potegnem dlan na plano in razvijem listek, na katerem je napisana telefonska številka in ime: Andraž.

Prešernova valovi. Proti meni se v dolgih gladkih valovih zlivajo granitne kocke in noge. Neskončno nog. Osredotočim se na nepremično rjavo odejo na robu naše hiše. Prispem, kljub valovom iz granita.

»Bi čokoladico?«

Izpod umazane odeje se prikaže na videz okorna ročica, rjava, s še temneje rjavimi nohti,  in spretno potegne KitKat k sebi. »Hvala lepa,« v zadregi reče njegova mama in hitro odmakne pogled. Njena lica so tako boleče usahla in tako starikava, da začutim kepo solz v grlu. Stečem po stopnicah.

Zavrem vodo za limonado in si pripravim odvajalni čaj. Vse moram spraviti iz sebe. Vse! Krožnik in nož pomažem z marmelado, v kozarec nalijem mleko in ga zlijem nazaj v plastenko. V kozarcu ga pustim samo toliko, da je pokrito dno. Odlomim skorjo kruha in jo dam na krožnik. Vse postavim na mizo. Drobtine,  vedno vse nadrobim. Iz prtička v katerega je zavit kruh, vzamem pest drobtin. Raztresem jih okrog krožnika in nekaj pod stol, ostale pa vržem golobu na spodnjem nadstrešku. Na poti v svojo sobo zaslišim iz spalnice: »Kaj ne poveš, Marija! Naša Tanja je pa zlata punca. Čudovita. V eno samo veselje nama je z Marjanom.«

Navlečem pajkice in gamaše.

»Vse, česar se dotakne, se spremeni v čisto zlato,« mami sploh ne odneha. »Po gostovanju na Dunaju so jo povabili, naj jeseni pride k njim.«

Iz nahrbtnika potegnem telefon in odtipkam številko. »Prosim.« A še preden se uspem predstaviti, mi prst kar sam pritisne na rdečo slušalko. V glavi in grlu mi razbija srce.

»Tanja, ljubica pohiti. Ura je deset do, Celovška pa stoji,« zaslišim z dvorišča. O, mami, ko bi ti vedela, kako sem utrujena. Rada bi se samo ulegla na posteljo in poslušala Jacka Johnsona in brala kakšno dobro knjigo in pozabila na vse ure.

Ampak moram naprej. Ne smem ju razočarati. S stola vzamem copate. Danes jih bom obula prvič. Oči jih je naročil pri nekem starem baletnem mojstru iz Moskve. Nesem jih k nosu in globoko vdihnem. Dišijo po prihodnosti, po polnih dvoranah navdušenega občinstva, po čudovitih možnostih, ki se mi odpirajo. Ampak jaz nočem ničesar od tega. Jaz ne. Želim si  samo imeti nekaj časa. Šla bi na morje in zbirala pege na nosu, na zagoreli koži bi imela bele črte od kopalk. Usedla bi se na pomol, čofotala z nogami po vodi in jedla breskve. In ko bi imela roke vse lepljive od sladkorja, bi nekomu skuštrala lase. Nekomu, ki bi mu bilo vseeno, če mi kaj ne uspe, če nisem povsod in vedno najboljša, če sem čisto navadna. Iz misli hitro preženem nagajive rjave kodre, ki zakrivajo smejoče se oči. Copate položim v torbo in stečem v avlo. Marmor je danes mehak, kot bi hodila po bombažnem polju oblakov. Sklonim se po škornje. V glavi se mi podirajo vesolja. Na avlo se začne spuščati mrak. Počutim se kot prazna luna, ki počasi pada v noč.

Sestra odpelje stojalo s prazno stekleničko infuzije. Mami stoji pri oknu in z novih balmaink  odstranjuje bele mucke, ki jih kot siamski maček pušča pulover.

»Mami, mi daš prosim telefon? Rada bi poklicala Ajdo, da ji povem, da sem tu.«

»Seveda.«

»Me lahko pustiš toliko samo, da se pogovoriva?«

Pokima in stopi nazaj k oknu. Iz torbice potegne žepno ogledalo, nekajkrat na hitro pomežikne vanj in našobi ustnice. Glavo obrne v desno in čez trenutek v levo. Vzame še mini lak za lase in v naslednjem trenutku je do ramen zavita v meglo.

»Sem v redu?« vpraša ogledalo, ko se megla dvigne.

»Super«, rečem namesto njega.

Ko za seboj zapre vrata, mi začne razbijati srce. Roke imam hladne, a potne. Hitro odtipkam številko, da se ne bi slučajno premislila.

»Andraž, prosim?«

Zadržim dih in na srečo se tokrat uspem oglasiti prej, preden prekinem.

»Tukaj Tanja, tista iz trgovine. Rada bi se še enkrat zahvalila za KitKat.«

»Pozdravljena.«

Kaj pa sedaj, kaj naj rečem? Besede in stavki se mi prerivajo po glavi, a ko pridejo do ustnic, so tako trapasti, da jih raje hitro pogoltnem.

»Bi mogoče…Bi lahko prišel k meni?« Ko slišim svoje besede, se same sebe tako prestrašim, da planem pokonci in začnem v prah na okenski polici mrzlično risati kroge. Njegovega odgovora me je groza, zato raje nadaljujem kar sama: »V bolnici sem, tukaj v Kliničnem. Rada bi…rada bi se naučila biti, kakršen si ti.« Slišim, da se ob zadnjih besedah nasmehne.

»Zakaj si to delaš?« Njegov glas je na površju gladek in tekoč, kot mirna reka, spodaj pa prijetno globok kot zvok kamenja, ki ga reka nosi s seboj.

 »Da ne bi izgubila kontrole….« V tistem trenutku pred seboj zagledam sestro s kovinskim pladnjem v roki. Ko v plastičnih natikačih priškriplje mimo mene, mi v nos butne vonj po zdravilih, sveži trajni in kremi za roke. Tako hitro kot pride, tudi odide.

»Ravnokar sem dobila golaž,« pladenj potisnem na drugo stran mize, »notri plava meso.«

 »Imaš rada ocvrta jabolka, prelita s karamelom?«

Kaj! Ja, seveda! Smejim se, po črtasti pižami mi ena za drugo kapljajo solze in ravnokar je začelo snežiti.

»Ja, to bi pa rada jedla. S karamelom jih nisem še nikoli. In rada bi delala sneženega moža, valila in valila bi kepe, dokler ne bi imela rokavic čisto premočenih, in potem bi šla noter in bi pekla medenjake, take, prelite s temno čokolado…«

»Ki bi jo imela razmazano še po licih,« doda v smehu.

»Ja. In potem bi skuhala čaj. Tisti črni, pravi indijski, z mlekom, kardamomom, ingverjem, cimetom, nageljnovimi žbicami in črnim poprom.«

»Počakaj me, prav? Pridem,« reče in prekine.

Obsedim na okenski polici, čelo prislonim na hladno šipo in zrem v sneg. Kaj bi sedajle naredil on? O, ja, vem!

Na bose noge navlečem škornje, pograbim jakno in okoli vratu navijem šal. Tečem, tako hitro tečem čez hodnik, da me uspe mami samo osuplo pogledati iznad svoje The Little Black Book of Style. In potem čez parkirišče in čez cesto do zelenice, ki je že narahlo pobeljena s snegom. Razširim roke in glavo nagnem vznak. Pljuča se mi kar sama širijo. Zimski zrak! Snežen in hrustljav. Vrtim se okrog in okrog in na jezik lovim snežinke, ki imajo okus po nebesih.

(Za vir fotografij kliknite na sliki.)

I had a discussion with a great master in Japan, and we were talking about the various people who are working to translate the Zen books into English, and he said, “That’s a waste of time. If you really understand Zen, you can use any book. You could use the Bible. You could use Alice in Wonderland. You could use the dictionary, because the sound of the rain needs no translation.

A passage from Alan Watts’ autobiography.