Junijski vrt: o sodelovanju, povezanosti in sreči

Pozdravljeni,

Eko vrt --kjer so čebele varne. Kjer je življenje varno.

Eko vrt –kjer so čebele varne. Kjer je življenje varno.

Junija je vrt čudovit. Človek bi lahko na njem preživel ure in ure in ure in to ne le ob puljenju nagajivcev, ki bodejo ven tam, kjer smo si ljudje zamislili, da ne smejo. Lahko tudi le sediš, z bosimi nogami zakopanimi v prijetno vlažno in hladno zemljo, s soncem na obrazu in tišino v sebi. Čebele, čmrlji in drobna bitjeca v zemlji nas potrpežljivo in tiho učijo o stvareh, ki nam ljudem ne grejo najbolje od rok: o sodelovanju, o tem, da se tako hudo opevani individualizem kaj hitro sprevrže v sebičnost in narcisoidnost in nam povzroča še in še preglavic –tako posameznikom, kot družbi. Učijo nas, da nihče in nič ne more obstajati sam zase, da smo vsi popolnoma in v vsakem trenutku odvisni eden od drugega, da smo v celoti odvisni od obstoja vsake čebele, zdravja vsakega potoka, od sreče in zdravja ljudi, ki jih morda še nikoli nismo videli: a nekje tam daleč kamboški kmet, ki ima doma osem otrok, prav takih kot so vaši, obdeluje zemljo, poseje riž, ga požanje, spet drugi ga oluščijo in spet drugi obdelajo, da je ves bel in lep. Šofer, čigar žena se morda ravno bojuje z neozdravljivo obliko levkemije, pride ponj s tovornjakom, delavci ga preložijo na ladje (ki pljujejo le z nafto, ki nam jo daje Zemlja, ki so jo načrpali ljudje, kot ti in jaz) prepeljejo preko cele Evrope v tovornjaku (ki so ga naredili nevidni, a zelo resnični delavci nekje v Nemčiji) do Slovenije, kjer ga prodajalka zloži na police, ki so jih naredili mizarji, ki jejo kruh iz pšenice, ki je zrastla ob pomoči kmeta na Madžarskem, ki lahko goji pšenico le zato, ker sta ga starša, ko je bil otrok hranila s tem in onim, za kar je vztrajno delalo spet na stotine in stotine ljudi in seveda, nikakor ne le ljudi.

100_1223poprava2

Ja, o vsem tem lahko mislimo, ko gledamo čebele, kako so organizirane, kako vse delajo za skupno dobro in za dobro vseh nas in nobena se ne vrže po tleh in ne zavpije: “Za druge pa jaz ne mislim delat!”

100_1256poprava

In tako iz cvetov, s pomočjo sonca, dežja, žverc v zemlji in ljubečih rok in src, počasi nastajajo dragoceni plodovi paradižnikov in paprik, sočnih in osvežilnih kumar, sladkih jagod, češenj, malin.

100_9008poprava

Vse je plod ljubezni in nesebičnega dajanja…brez tega ni ne hrane, ne toplega zavetja in nikakor ne sreče.

Tragična je zmota, da si lahko srečen, če si brezbrižen do sreče in dobrobiti drugega in drugih.

100_1243

Zvito v klobčič

v tem drobnem cvetu —

sonce

—————-

Želim vam prijeten in miren konec tedna.

Posted in Garden of Eden | Tagged , , , , , , , , | 2 Komentarjev

Spet! Jagode, seveda –tokrat v torti

Žal si ne morem pomagat, da ne bi napisala še ene majcene hvale jagodam. Ko jih zagledam, v tistih mehkih vdolbinicah, ki so si jih uredile v senu, vse rdeče in sveže v jutranjem soncu, me vsakič kar pobere od veselja in hvaležnosti. Pred dnevi sem napisala tanko in zdaj jo bom še tu, kar tako kot je, ker v slovenščini se bolj čudno sliši:

How the entire universe

conspired

to make

this one perfect

strawberry

Torej, kako je celo vesolje sodelovalo, da je ustvarilo to popolno jagodo. In res, ko pomisliš, vidiš, da je vsaka jagoda in vsak hrošček in vsak plevelček pravi čudež in da ima v naravi čisto poseben prostor, ki ga ne more zapolniti nihče in nič drugega in da ima njegovo življenje ravno tolikšno vrednost kot moje. Ja, zagotovo. Le vprašajte ga.

000_0042

In tako je vsaka jagoda, vsa prava hrana nasploh, živo bitje, sveto bitje, ki ga moramo jesti s spoštovanjem in hvaležnostjo in zavedanjem, da življenje hrani življenje in da jagode in krompir in vsi ti mili nežni telički in igrivi prašički umrejo, zato da mi lahko živimo.

Pri nas je tako spet umrlo kar nekaj kilogramov jagod in tudi ena čudovita jagodova torta z bananami. Banan sicer nikoli ne kupimo, ker smo zelo starih nazorov in menimo, da ti in njim podobni sadeži sodijo na Tajsko in na Bali pa v Srednjo Ameriko, nikakor pa ne vse zelene in poškropljene v hlajene zabojnike, ki trinajstkrat obkrožijo svet preden nasedejo nekje v Alpah in vmes za kakšen centimeter stanjšajo ozonsko plast in porabijo fosilnih goriv toliko, da te stisne pri srcu in nato jih še pozorijo z etrom (banane, mislim) in ozonska plast je spet malce tanjša… No, ampak tokrat smo naredili izjemo in kupili dve banani in ju vmešali v zelo pirino in amarantovo testo – skoraj brez sladkorja, seveda. Tako se pri nas kuha in peče! In nastala je, meni že na pogled čudovita torta, prav taka kot torte morajo biti: rjave in nizke in v ustih se je cela stopila v enem dnevu.

102_0711pop

Želim vam prijeten dan, naj bo miren in poln jagod, tistih pravih, ki so še natančno tako sladke, sočne in sončne, kot so bile na vrtovih naših babic.

Posted in Garden of Eden | Tagged , , , , , | 2 Komentarjev

Jagode in smeh

102_0676pop

Vonj španskega bezga

in ona, kleče

med jagodami,

rdečimi in sladkimi

Vsak dan jih je več. Kar rastejo in se rdečijo, debelijo, in iz dneva v dan so bolj sladke. To ne bo še ena, kot pravi draga Nataša, pikanogavičkasta, ampak prav resnična: mami in oči jih vsak dan pobereta okrog pet kilogramov in še slab kilogram gozdnih. Tako da ne glede na to, kako hudo se trudim, vseh ne morem pojest, pa čeprav jih jem vsak dan za vse tri obroke in še vmes, zato danes oči že kuha marmelado – nekaj je bo z rabarbaro, nekaj z bezgovimi cvetovi, vsa pa bo predvsem zelo jagodna. En tak nadvse vesel sadež so, kot rdeča nasmejana lica majhnega otroka, ki še ne pozna skrbi in strahu, ki se še zna čuditi vsakdanjim stvarem in ki v vsakem drobnem žepku tega sveta, najde sto in en razlog za smeh.

Upam, da se boste v prihodnjem tednu veliko smejali tudi vi, če pa razloga za smeh ni, se smemo smejati tudi kar tako, zaradi smeha samega, ki preko obraznih mišic, pošlje v možgane sporočilo, da je vse OK, da se imamo lepo, možgani pa se odzovejo in preplavijo naše telo in um z eno samo čudovito srečo. Torej, kot pravi Thich Nhat Hanh: Včasih je veselje razlog za nasmeh, včasih pa je nasmeh razlog za veselje.

Lepo se imejte.

Posted in Uncategorized | 4 Komentarjev

Majski ekološki vrt: kaj raste, kaj ne in kdo nam nagaja

Danes, na srečo, nimam na zalogi nobene pesmice, tako da vam bom malo pripovedovala o naših vrtovih.

102_0281

102_0434

Kot vidite, je na njih predvsem veliko koprene, tam spodaj pa iz zemlje kukajo zeleni drobižki, ki prav pogumno in veselo, tako kot to znajo le otroci, rastejo proti nebu. Letos imamo največ težav z mravljami, ki so najbolj prizadele mene, oz. redkvice, ki jih je komaj kaj, še tiste, ki pa so po nekem čudežu odnesle celo kožo, so vse podpisane z mravljimi čekani.

102_0439

Sosedov Miki sicer kar naprej sedi pred luknjami, tu in tam, na zemlji, v travi, a nam je voluhar vseeno pojedel korenine že deset let starega našija, za katerim vsi žalujemo, saj je bil lepo, košato drevo, s čudovito sočnimi in sladkimi plodovi. Ta ista zverina, oz. verjetno kakšen njegov sorodnik, nam je pokončal tudi kar nekaj okrasnih grmov, ki se mi prav tako smilijo, saj vsaka živa stvar hoče takšna tudi ostat, sploh če je še vedno toliko pri močeh, da lepo cveti, tako kot so naše vajgelije.

102_0443

Požrešni zobje še niso odkrili krompirja, tako da je visok že pol metra, jagode lepo cvetijo, vse povsod jih imamo letos – na obeh vrtovih, na mnogih gredah, tako da se mi zdi, da se bom mogla žrtvovat in jih vsak dan pojest najmanj eno skledo za solato in da bosta oči in mami skuhala devetnajst kil marmelade. Ja, tudi s kumarami nam zaenkrat slabo kaže, saj so ven pribodle le štiri majcene stvarce, ostale so pod zemljo pojedle mravlje, tako kot tudi kar nekaj stročjega fižola.

102_0397

102_0413

Imamo pa letos na vrtu vsaj zelo veliko kvalitetne zemlje. Vrt ob hiši je v kar strmem bregu, tako da nam je vsa prejšnja leta dež zemljo, in z njo vse žverce, ki živijo v njej in jo delajo živo in zdravo, močno in odporno, spiral po bregu navzdol, proti hiši. Lansko leto smo začeli za zemljo pospešeno skrbet, jo negovat kot otročiča. Oči in mami sta jo kar naprej hranila s kupi trave, ki jo je oči pokosil, pa z gabezom, ki ga je tu naokrog vsepovsod dovolj, jeseni pa sta speči, oz. prazni del vrta, na debelo prekrila z listjem iz tukajšnjega gozda. Zadnji teden pa je oči naredil nekaj visokih gred, tako čisto po protokolu – plast za plastjo. Vesela sem, da se tudi za dobre stvari kdo navduši in visoke grede so sedaj začele nastajati tudi pri naših sosedih, kot tudi v tako imenovanem “novem” delu vasi.

In tako kot narava nasploh, nam je tudi zemlja za vsako pozornost hvaležna in to tudi pokaže. Tudi sedaj imamo vrt prekrit s kar precej debelo zastirko iz trave, ki jo oči pokosi, sonce in veter pa jo posušita. Pod njo so našli zavetje, ne le deževniki, ampak tudi slepci, ki jih je letos na vrtu res neverjetno veliko.

102_0437

Vsakič, ko malce pokukam iz našega, z gozdom obdanega brega, postanem pol žalostna in obupana in pol jezna na vse kmete, ki z nemogoče ogromnimi traktorji teptajo in ubijajo zemljo, jo izčrpavajo z umetnimi gnojili, polivajo po njej herbicide, travnike pa dušijo z gnojevko, tako da ja ni nikjer več nobenega življenja. Ne vem, od kod v nas toliko nasilja nad vsem živim in toliko pogoltnosti in kdo lahko sploh pomisli, da je na omejenem planetu mogoča neomejena rast.

Zdajle sem se ravno spomnila na še eno nadlogo na vrtu, ki se ji reče amarant. Pred dvema letoma smo ga posejali, potem so ga večinoma pojedli ptiči, jeseni, ko smo ga izruvali pa smo ostanek vrgli na kompostni kup. Letos je bil kompost že lepo zrel, tako da ga je oči raztrosil in vkopal v zemljo. In sedaj pa imamo! En zraven drugega bodejo na plano amarantovi drobižki, ki pa pod zemljo skrivajo neverjetno dolgo korenino. Kot da 500 kvadratov vrta ne bi bil dovolj velik zalogaj za dva človeka, ki imata še drugega dela čez glavo, bo mami sedaj še pulila vragce, ki so se, kot kaže, odločili zavzeti ves svet.

Za tiste, ki pa nimate vrta, je spomladi na pretek okusne in hranljive divje hrane vse naokrog, tako da se lahko namesto v trgovino, po plastično zelenjavo in sadje, odpravite malce v naravo in si naberete mladih kopriv, smrdljivke (ki je kljub nesrečnemu imenu zelo okusna), bezga in nežnih poganjkov hmelja in japonskega dresnika. Dresen je čudovita v zelenjavnih palačinkah, skupaj s čemažem in (veganskim) sirom. Če pa so vam ljubše sladke jedi in so vam v shrambi, tako kot nam, ostali še zmrdančki, ki so bila jeseni in pozimi še jabolka, pa lahko spečete pito z dodatkom dresni. Okus ima podoben rabarbari, tako da jo lahko uporabljate kot bolj divji nadomestek le-te. Uživati pa jo moramo zmerno, saj vsebuje kar precej oksalne kisline, ki lahko povzroča težave v sklepih in ledvicah.

102_0418

Čestitam vsem, ki ste se skozi vse besede in vrstice prikopali do konca. Hvala. :)

Želim vam prijeten dan. Naj bo poln sonca, miru in veselja.

Posted in Garden of Eden | Tagged , , , , , , , , , , , , , , , , , , | 7 Komentarjev

Drevo podpira celotno nebo/ Holding Up the Entire Sky

102_0431

Čisto samo,

to staro drevo,

podpira

celotno nebo

All alone,

this old pear tree

holding up

the entire sky

Posted in Tiny Poems | Tagged , , , , , , , , , | 3 Komentarjev

Rock garden/ Naša nova skala :)

102_0264

102_0265

Please,

make me a rock garden

for pink flowers

and little lizards

in the sun

Ta konec tedna je bil v znamenju skalnjaka. Domači fantje in še dva para močnih in spretnih in zelo prijaznih rok iz vasi…in skala na mestu stoji. Ja, po strmem bregu navzgor pa jo je zvlekel traktor. Seveda. Ker kar vem, da bi tudi vi radi naokrog valili poltonske skale, vam naskrivaj zaupam, da tako lepe, kot je ta na sliki, s polno žepki za rožice in zaspane martinčke, rastejo na Jelovici.

Želim vam prijeten teden – naj bo miren in vesel.

Posted in Garden of Eden | Tagged , , , , , , , | 2 Komentarjev

Sing Me to Sleep

102_0064

Awake all night,

at sunrise

a blackbird

sings me

to sleep

—-

Posted in Tiny Poems | Tagged , , | 5 Komentarjev