Dihaj, dihaj, Marta

Kratka zgodba:

 Neprespana odtavam v kopalnico. Marmor je leden, kljub volnenim nogavicam. V ušesih mi piska klima. Jasno, da jo je potrebno imeti prižgano celo noč, saj je zunaj skoraj dvajset stopinj. Zakaj bi se zbudil ves premočen, če ni treba? Elektrika? Koga neki skrbi elektrika? Teh petdeset let, ko bom jaz še hodil po zemlji, jo bo že še dovolj.

Jaz, jaz, jaz. Jaz. Traparija.  Lepega dne ga bom s šivanko  zbodla v tisto njegovo zamaščeno rit, drugače ga bo njegov ego še odnesel pod oblake  kot helijev balon.

Usedem se na školjko in odprem knjigo. Prvo po petih letih. Med branjem prvega odstavka me požene. Od včerajšnjega jutra je bilo uničenih osemnajst tisoč hektarov deževnega gozda. V okolje je bilo izpuščenih trinajst milijonov ton strupenih kemičnih sredstev. Petinštirideset tisoč ljudi je umrlo od lakote, od tega osemintrideset tisoč otrok. Izumrlo je več kot sto trideset rastlinskih oziroma živalskih vrst. Vse to v enem dnevu.  Vse to se je zgodilo medtem, ko sem se jaz v Zanottijevih čevljih in Anna Sui oblekici lomila po kockah v Piranu. Hitro potegnem vodo in odprem okno. Pet in pol litrov vode je šlo v maloro. Z enim sranjem. Kaj bi dali v Sudanu za pet litrov in pol čiste, hladne vode! Za koliko časa bi jo imeli, sicer ne vem, a prav gotov za nekaj dni. Pri nas pa en pritisk in adijo voda. A koga to sploh briga? Črnuhov je itak preveč. Ne delajo drugega kot seksajo, potem pa jamrajo in se čudijo, da se ne smilijo celemu svetu. Več kot jih pobere, bolje za nas, vsaj ne bomo metali težko prigaranega denarja v brezno brez dna. Če kdo, potem bo on že vedel. Tako kot vrli Krpan je prišel že do Dunaja. Razlika je le ta, da on ni šel s kobilico, ampak z vodičko Mojco iz turistične agencije Odisej.

Pogledam v ogledalo. In ne vem, kaj vidim. Verjetno sem to jaz. Skupek blodenj, napačnih odločitev, noči,  preživetih ob kanapejih in kislici, ki naj bi bila najboljše argentinsko belo vino. Skupek izbruhane, še neprebavljene hrane. Tista, ki ne more nositi številke 00, je navadna luzerka. Vsaj tu mi gre dobro. Pri hrani oziroma pri ne-hrani. Tu imam kontrolo, tu sem jaz glavna. Zazrem se v bled, koščen obraz. Siv. Naenkrat  zagledam pred očmi, tako živo in tako blizu, mojo prababico. Leži v domu za ostarele. Na ozki  leseni postelji. V kotu omarica, v kakršno sama ne bi spravila niti desetine svojih čevljev. Stara sem bila šest let, ko je umrla. Tam, na tisti postelji, čisto tiho in sama, s smradom po golažu, ki se je vlekel kot smrkelj po hodnikih in sobah. Ona je imela takšno polt kot jaz. Sivo, kot bi se ji na kožo prilepil cigaretni dim. Stara je bila enaindevetdeset let, jaz sem enaintrideset. Sežem po tubi s pudrom in stisnem zajetno količino v tresočo se dlan. Mogoče bi morala kaj pojesti. Ne vem točno, ampak zdi sem mi, da sem v torek zvečer pojedla tablico čokolade in jo poplaknila s skodelico vročega kakava, v poskusu, da bi mi vsaj za nekaj minut pregnal hlad iz telesa. Občutek imam, da mi po žilah teče zmrznjena kri. Čutim koščke, drobne koščke ledu, kako se mi zaletavajo ob trde, neprožne žile. On pa mori s klimo! Zakaj bi se zbudil ves premočen, če ni treba? Zakaj bi se zbudila kot Ötzi, če ni treba? Po licih, čelu in po vratu, čez oči, ki čepijo nekje notri v jamicah,  in čez ustnice, bele kot najbolj beljen papir, nanesem debelo plast rjave, mastne emulzije, kreme, karkoli naj bi to že bilo. Maska. Maska, ki bo že čez nekaj ur del karnevala, ki se mu reče življenje v visoki družbi.  Vsi varno skriti za maskami, vsi isti, vsi tako hudo pomembni, vsi kot karikature iz najslabše tragikomedije. Vsi se pretvarjamo in vsi vemo, da se. To je naša služba. Služba, ki nam vzame štiriindvajset ur na dan. Tristo petinšestdeset dni na leto.  Bolniki! Z obema rokama stisnem tubo. In stiskam, stiskam, stiskam vso to smrdljivo reč ven. Ven v lijak. Lijejo mi solze, pa ne vem zakaj. Saj ni pomembno, ni treba da vedno vse poimenujem, vse občutke, vse. Odprem vodo. Zajame me hladen razpršen curek. Drgnem si obraz, solze mi lijejo, skupaj s kapljicami iz tuša. To moram spraviti s sebe. To reč. Spodaj nekje morajo biti še ostanki mene. Mogoče daleč spodaj, ampak morajo biti.  Vzamem šampon, ker se cenim. Odprem plastično stekleničko in jo obrnem na glavo. Povsod nafta, še v tuš kabini. Stresam in stresam. Bel mazav curek teče v odtok in z njim trpljenje tisočev  živali, ki jim ga nerazredčenega zlivajo v oči, ušesa, smrček in usta  ter jim ga v debeli plasti nanašajo na sveže obrito, krvavečo kožo. 

Mokra tečem v klet. Marmornata tla so zelo mrzla in zelo dolgočasna, tako kot on. Planem v sobo, kjer hranim meni tako ljube stvari. Vse tiste, ki imajo, za razliko od njega, dušo. Iz stare hrastove omare potegnem razvlečene hlače iz konoplje in nekaj številk prevelik puli. Oblečem se. Kako dobro je čutiti na koži nekaj, kar sem nosila v časih, ko sem se imela lepo in ko je bila zabava že samo to, da sem sedela na skali, jedla slive in z nogami čofotala po mrzli vodi. Hlače mi padejo čez boke. Pas. Kje je kakšen pas? Nič, nimam časa. Vzamem porumenelo majico in si jo trdno zavežem okrog pasu. Nataknem adidaske, v katerih sem pred več kot desetimi leti vsak dan tekla na Mohor. Kar tako, za zabavo, ker sem rada čutila veter na prepoteni koži in dotik visokih, suhih trav na golih nogah. V siv, ves stanjšan nahrbtnik, s katerim sem enkrat davno na fakulteto tovorila  slovarje, nabašem še nekaj kosov oblačil, ki dišijo. Pa ne po starem, zatohlem, neuporabljenem. Dišijo po gozdovih, po smrekovi smoli, po toplih ploščatih kamnih. Po morju in algah. Tiščim si jih v nos in diham. Dihaj, dihaj, Marta. Spet se mi ulijejo solze. Spet ne znam ubesediti zakaj. Saj nisem Proust. Preden zaklenem vrata, vzamem s police še kemični svinčnik in kos papirja.  Tečem po poti in s težavo odrinem kovano gmoto, ki vodi do hiše. Pred menoj se odpre – dan. Dan, ki je verjetno ravno tako siv kot vsi drugi, a danes je videti prijazen, topel in hudo vabljiv. Prvič po dvanajstih letih stegnem roko. Star rdeč golf se ustavi tik pred menoj.

»Kam pa kam, mlada dama?«

»Morala bi do Jesenic. V bistvu do Gorij.« Sama sebe prestrašim s šibkim, zamolklim glasom.

»Potem pa kar pogumno. Jaz grem do Pokljuke.«

Voziva se v tišini, ki pa sploh ni neprijetna. Tiho sedeti v avtomobilu s popolnim neznancem in se počutiti udobno, ni ravno vsakdanja stvar. Kako dobro dene tišina. Nič radia, nobenih utrujajočih pogovorov, ko vsak dokazuje svoj prav. Samo enakomerno brnenje motorja. Dlje ko se voziva, bolje se počutim, tam nekje znotraj… Mir, to je to. Moj šofer izžareva nenavaden mir, ki počasi preplavlja še mene. Zazrem se v zagorel obraz. Pogleda me in se nasmehne. Ne samo njegova ustnice, pač pa tudi oči, vsa njegova bit se mirno in opogumljajoče nasmehne. Smejoče oči in jamice pod izrazitimi ličnicami ga kar na lepem naredijo mnogo mlajšega. Mislila sem, da je nekje v poznih šestdesetih, sedaj pa ne vem več.  Izklesan obraz je na drobno prepleten z gubami in gubicami, v vsaki od njih pa se zrcalita milina in nežnost. Živahne, a hkrati mirne oči izžarevajo toplino. Rjave so, rjave in tako tople kot lešniki v čokoladi, ki jo pomakam v kakav. Lase ima skoraj bele, s surovo rjavo vrvico spete v čop, ki mu sega skoraj do sredine hrbta.

»Bi šla lahko z vami kar do Pokljuke?«  se slišim blekniti. Pomisliti, preden kaj rečem, mi je tuje. Da sem rekla: »Da,« sem se zavedla šele potem, ko sem z vrha plavajoče pošasti, ki naj bi bila križarka, zrla daleč  v globino, kjer se je penilo turkizno morje.

»Seveda, zakaj pa ne? Če bova imela srečo, naju tale kišta pripelje celo do vrha.«

In naju je. Iz prtljažnika vzame majhno torbo, poslikano s svetlečimi se slončki. Vonj kadila mi napolni nosnice.

»Sem ravno iz Indije. Čez zimo učim v neki vaški šoli, poletja pa preživljam tukaj.«

Kako preprosto se sliši. Biti tam, kjer si želiš biti, malo tu in malo tam. Prideva do majhne koče, krite s skodlami. Diši po macesnu. Smolnat, sladek vonj. Vse diši. Zrak, gozdovi, trava, veter. Pljuča se mi kar sama od sebe širijo. Diham. Po nekaj letih spet diham. In vonjam – naravo. Odrine vrata in odide navzdol po bregu. Stopim v majhen, temen prostor, domač in tako prijetno preprost.

»Če hočeš,  lahko ostaneš tu,« miren, malo zasanjan glas. Kot bi poslušala morje. »Matej,« reče in mi pomoli steklenico z mlekom.

»Marta.«

 Kako neki  ve, da hočem biti tukaj?  Prvič po dvanajstih letih natančno vem, kaj hočem.  Jaz. Ne on. Že dvanajst let delam tisto, kar hoče on, kar pričakuje on, kar se spodobi, kar je prav.  Pozabila sem že, kako je, če narediš nekaj, kar mogoče drugim ni prav, kar se ne spodobi. Živeti brez elektrike, brez tekoče vode, brez klime, brez Zanottija, brez sprenevedanja, brez maske, brez kolon avtomobilov pod oknom. Samo živeti in nič drugega. Do sedaj sem delala sto stvari naenkrat, samo živela nisem. Od danes bom živela. In nič drugega. Tako kot čutim, da je zame prav. Le tako bom srečna in samo srečen človek  lahko osreči tudi druge. Osrečiti druge. To sem vedno hotela.

Zagledam se v lesene kroglice, nanizane na tenko nitko, ki mu visi okrog vratu.

»Mala,« reče in si jo sname. Razpre mi dlan. Bledo in mrzlo.

»Pomagala ti bo pri štetju manter.«

V eni roki držim steklenico mleka, v drugi malo. Sezujem adidaske in začutim zemljo. Vlažna in hladna med mojimi prsti. Usedem se na tla in privlečem iz nahrbtnika list papirja.

Odprem steklenico mleka in naredim požirek. Dolg, dolg požirek. Tukaj zgoraj lahko nosiš tudi številko 0, pa nisi luzer.

12. junij, 2010, Zajamniki

Pravo mleko je še vedno mastno in še vedno diši po travi. Veter je razpihal meglo. Vidim. Pravo življenje je še vedno čarobno.

This entry was posted in Random Scribbles and tagged , , , , , . Bookmark the permalink.

8 Responses to Dihaj, dihaj, Marta

  1. Naja says:

    Čudovita zgodba!!! Neverjetno kako neprisiljeno in spontano si prekrasni literarni pripovedi vdihnila močno sporočilno noto in opozorila na neodgovorno in sebično ravnanje z naravnimi viri, na zastrupljanje okolja in ljudi z uporabo “kemične” kozmetike in na mučenje živali s testiranjem vseh teh vedno novih čudežnih lepotil.
    Preprosta, lahkotna, lepo tekoča pripoved. Kako živo bralec začuti Martino stisko in olajšanje ko zbere pogum in spet postane ona sama. Vdihniti zgodbi takšno čutenje in poleg tega še tako močno sporočilnost je resnična umetnost. Tanja izredno si nadarjena za pisanje, neguj ta talent!

  2. Flora says:

    A viš Tanja, kaj pišejo objektivne glavce? Pa me nočeš poslušati🙂

  3. Janez says:

    Ko prebereš zgodbo, ugotoviš in si hkrati zaželiš, da bi bilo res lepo, če bi v ponorelem svetu zlaganih vrednot, čim več ljudi enostavno ZNALO ŽIVETi. Ne zaradi drugih, zaradi sebe in s tem bi največ naredili tudi za druge. Enostavno, odlična zgodba, vredna branja in za marsikoga tudi primerna, da, še ne prepozno, naredi temeljit premislek o sebi in svojem ravnanju.

  4. Eva says:

    Uau, tole je pa res lepo prelito v besede.. Ponavadi proze ne začutim, mi bolj leži poezija, ampak tale mi je pa ZELO, ZELO všeč! Šeee!🙂

  5. Tanja says:

    Hvala vsem! Ko spet kaj napišem pa objavim.

  6. Janez says:

    Samo še tole: piši,piši,Tanja

  7. Zanimivo, en moški lik predstavlja negativni aspekt naše osebnosti, tisti, ki nas tlači in tlači, dokler končno ne uvidimo, da si sami delamo pekel, da se sami zapiramo v svojo kletko, da smo sami svoj lastni ječar. Drugi moški lik pa predstavlja našo dušo, nekaj kar je z nami že od vedno in čaka, da se končno odločimo in stegnemo palec, da nas lahko povabi s sabo na našo dušno pot.
    Mislim da za nikogar ni prepozno, da ima vsak dovolj priložnosti, nekatere mora pač dalj časa sekati po glavi in še kje, da se zdramimo, druge manj. Vsak se uči na svoj način.
    Tako sem jaz razumela to zgodbo. Ker najbrž ni bilo mišljeno, da je tale Marta ena revca, moški pa ali rešitelj ali pa mučitelj. V prenesenem pomenu, najbrž.😉

  8. Liam says:

    You know what? I had it translated. Yesterday I printed it out and took it over to a translation agency and right now I got the English version and what can I say! You have to write, Love. Whenever you’re not feeling too ill, just write, because your sensitivity is just amazing and it’s precisely this quality many writers lack. They write from their heads, they don’t even enter their hearts. But for a good story you have to dig even deeper. You have such a deep understanding of the human soul!

    And you have the courage to be authentic and real and that’s so rare. I love the simplicity of the story: short, simple sentences, yet the over-all impression is profound. And when you add the strong social and environmental message you get the story that goes directly to one’s heart. I’m proud of you.

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s