Kravica Katka: vegetarijanska zgodba za otroke

Včeraj zvečer sem namesto Bhagavad Gite, kjer se Arjuna in Krishna prav miroljubno pogovarjata, vzela v roke Rdečo kapico, oziroma Caperucito Rojo. Po dolgih, dolgih letih sem jo spet prebrala in joj, prejoj…. ubogi otroci. Ni čudno, da jih mučijo sindromi tega in onega, če še odraslega od same groze zagrabi nespečnost. Najprej el lobo malo požre abuelito in caperucito. Potem mu gozdar con su hacha razpara trebuh, potem ko se abuelita in caperucita spravita na plano, mu trebuh napolnijo s piedrasi in ga zašijejo. In na koncu od vsega strašnega skoraj ne opaziš, da babica, kapica in gozdar pojejo še pollo-ta, oziroma piščeta. Ker roko na srce, to je res šala mala v primerjavi z ostalo zgodbo.

In tako je nastala kravica Katka. Za vse tiste otroke in starše, ki težko prenašajo razparane trebuhe. In za vse tiste, ki imamo radi življenje. In najlepša hvala moji zlati teti za slikice.

 

Takole gre:

Na prostranem travniku, polnem dišečih rož je živela kravica Katka. Vse dni se je podila sem in tja in raziskovala bližnji gozd, za zajtrk in večerjo pa si je privoščila obilo sočne trave.

 

Nekega dne, med tekanjem po travniku je Katka zaslišala glasne krike na pomoč: »Na pomoč! Na pomoč!« Kriki so bili predirljivi in kravico Katko je zabolelo srce. »Kaj se dogaja? Koga je tako strah?« Stekla je ob robu gozda in sledila žalostnim zvokom. Pripeljali so jo do velike dolge hiše. Kaj takega še ni videla. Hiša je bila videti dolga kot cesta, oken pa skorajda ni imela. Vse naokrog je ležala nekakšna rjava trava, ki je hudo zaudarjala po kislem.

»Kaj neki pa je to?« se je vprašala Katka in se neopazno približala čudni kovinski hiši. Kriki na pomoč so postajali čedalje glasnejši in Katko je vse bolj preplavljal nemir. »Kakšna čudna hiša. Kaj se dogaja tu notri, da vsi tako obupano kličejo na pomoč?«

 

Previdno in tiho se je splazila noter. Obstala je sredi dolgega ozkega prostora. Desno in levo od nje so stale krave, prav takšne kot ona, samo da so bile za razliko od nje, videti zelo žalostne, nekaterim so iz velikih  rjavih oči tekle celo solze.

»Jaz sem Katka,« je rekla Katka, »kaj pa delate v tej čudni hiši? Pojdite z menoj ven, na travnik pa boste takoj vesele!«

»Kako naj gremo? Ne vidiš, da smo zaprte v hlevu?«

»Tej hiši se reče hlev?« si je mislila Katka. »Kaj pa delate tu?«

»Jemo silažo…«

»Silažo?« se je začudila Katka. »Kaj pa je to?«

»Ta kisla reč, ki tako smrdi.«

»Jaz  pa jem sočno svežo travo. Čisto polno jo je na mojem travniku. Dovolj jo je za vse. Pridite z menoj.«

»Nič ne razumeš,« so ji rekle kravice. »Ne vidiš, da smo zaprte?  Strpali nas bodo na tovornjak in odpeljali v klavnico.«

»Klavnico?« Katka te nenavadne besede še ni slišala.

» Tam nas bodo ubili, razkosali in zapakirali v folijo. Razposlali nas bodo v trgovine, ljudje pa nas bodo kupili in pojedli.«

»Ubili! Pojedli! Ne, to pa ne! Saj me tudi rade živimo.« Katka se je pognala po hlevu in osvobodila svoje prijateljice. Ena za drugo so se pognale ven in jo na vso moč ucvrle za svojo rešiteljico. Tekle so in tekle, kot so jim dale noge. Solze so se jim posušile in začele so vriskati od veselja: »Juhej, svobodne smo! Ne bomo umrle!«

Ko so prišle do Katkinega velikega zelenega travnika so se zbrale okrog nje. »Hvala, Katka. Rešila si nam življenje.« Ena za drugo so jo objele in od veselja so skakale v zrak, se prekopicevale, delale prevale in se tako smejale, da jih je na koncu že bolel trebuh. Ko so se poveselile pa si je vsaka privoščila zajetno količino okusne sočne trave.

Pozor. Epilog.🙂

Vse živali si želijo živeti, tako kot ljudje. Tudi njih je strah in tudi one čutijo bolečino. Biti vegetarijanec je humano in sočutno, saj drugim ne povzročaš trpljenja in s svojim življenjem ne jemlješ življenja drugim bitjem.

Adios, mis amigos… grem malo pogledati proti soncu.

This entry was posted in Random Scribbles and tagged , , , , , , , . Bookmark the permalink.

5 Responses to Kravica Katka: vegetarijanska zgodba za otroke

  1. Šuki says:

    Absolutno, ni epilogu nic za dodat.
    Mesa pojem zelo malo, kadar ga, pa cutim da ni prebavljeno se naslednji dan. Lahka hrana, – zelenjava, strocnice, tofu je okusna, bogata z ogljikovimi hidrati, beljakovinami, vitamini, minerali, antioksidanti predvsem pa bistveno lazje prebavljiva.
    cao😉

  2. Janez says:

    Tale zgodba mi je pa “sedla”, predvsem zaradi tega , ker je res prijetno napisana in jo bo zanimivo pripovedovati tudi otroku, dodatno pa tudi zato, ker sem tudi sam zagovornik vegetarijanstva. A to drugo, je drugotnega pomena. Zgodba je sicer za otroke, misliti pa mora dati predvsem nam odraslim, saj vsak po svoje prispevamo k postopnemu, a zanesljivemu uničevanju življenj na Planetu, kateremu tudi sicer neutrudno kopljemo jamo. Nič nas ne zanimajo ogromne vsote denarja, ki gredo za vojaške namene pa čeprav predvsem zato, da se močnejši in bogatejši borijo z revnimi in obubožanimi, a ko gredo v primerjavi s temi vsotami, simbolične vsote za ohranjanje živalskih in rastlinskih vrst, marsikdo povzdigne glas. Ko gre za nas, z lahkoto pozabimo na občutke in čutenja drugih, ljudi, živali, in za vse je opravičilo naše udobje in ugodje.

    Prijetno napisana, prima in poučna zgodbica.

  3. Anka says:

    Tole kar pišeš o Rdeči Kapici je še kako res in bil bi že skrajni čas, da to zimzeleno pravljico ob kateri so zrasle vse generacije otrok prejšnjega in tega stoletja, nekdo pošteno “predela” v otrokom prijazno verzijo, ki jih bo zazibala v sladko brezskrbno spanje. Si že kaj razmišljala o tem? Prepričana sem, da bi ti odlično uspelo, saj ko prebiram tole Katko vidim, da si “otroška dušica”. Daj napiši še kaj za lahko noč, ti bomo vsi, ki nam primanjkuje fantazije, da bi v svoje pravljice znali tako spontano vplesti še vzgojna sporočila zelo hvaležni. Še enkrat čestitke za Katko in najlepša hvala.

  4. Liam says:

    Thank you so much for spreading non-violence. Sadly we live in a world where violence has become an integral part of the everday and often we don’t even notice it any longer as we’re becoming less and less sensitive. This has to change if we are to survive. Everyone should practice/live ahimsa. Non-violence in communication, non-violence towards our partners, friends, strangers, towards the planet (animals, plants, rivers, oceans, forests….), towards the weak, the poor, the ignorant, the old…it’s so important. Yet not one teacher in school mentiones and promotes it!

  5. Liam says:

    Oh, I see you’re learning Spanish. I should, too, you know. Especially because Portuguese and Spanish are so similar…but I guess I’m just too lazy.😦
    Besos…🙂

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s