Junijski vrt ali…. prodam gredo brokolija

Junij je zame najlepši mesec, sploh če ni tako deževen kot letos. Na vrtu vse tako hitro raste, da ti zapre sapo, če kakšen dan zaradi dežja preskočiš. In ker moja mami vsaj kar se zelenjave tiče nima mere imamo vsega toliko, da se utapljamo v zelenih sokovih, saj ni da bi zavrgel en sam s prano nabit list, ki zraste v neokrnjeni naravi pod kamniškimi vršaci.

Za nameček je pa letos prišlo pri sajenju še do strokovne napake in vrt je postal dežela brokolija – 32 sadik za tri osebe in ker vse naenkrat zacvetijo je pri nas sedaj mesec brokolija. Brskamo po surovih kuharicah, po netu in preizkušamo vse mogoče recepte z brokolijem.

Seveda pa je treba pospraviti še vse kolerabice, cvetače, glave zelja, vse vrste solat od mediteranske, rdeče, ljubljanske ledenke, do velikank z polodprtimi glavami. Redno je treba obtrgavati novozelandsko špinačo, redčiti korenčka Nantes in pariškega, pupuliti odvečno peso, da je ravno prav gosta in se lepo debeli. Na obiranje čaka grah, ki bo na vso srečo romal v skrinjo. Krompirja, ki je letos tudi rekordno debel, sploh ne utegne nihče jesti, tako da vse kaže, da bo ves pristal v shrambi za zimske dni.

Vse to zelenje pa popestri belina bujno cvetočih kamilic, ki so se zasejale po vsem vrtu in skrbijo za njegovo zdravje, pozimi bodo pa za naše.

Na srečo pa junijski dnevi niso samo dolgočasno zeleni ampak tudi prav sladko rdeči. Jagodam so se pridružile češnje, rdeči ribez in šmarne hrušice, včeraj pa smo pojedli že prve maline. Za vikend bomo pa rdečo barvo  popestrili še s črnim in rumenim ribezom in gozdnimi borovnicami.

Pri nas si življenja brez vrta in sadovnjaka ne predstavljamo več in neizmerno smo hvaležni teti, ki nam je pred dvanajstimi leti podarila travnik, ki naj bi ga vzel v najem eden od vaških kmetov. Danes na njem namesto nekaj bal krme, ki bi jo imela ena krava za kakšen mesec, zraste vsa zelenjava in sadje za  našo družino za čisto celo leto. In doma pridelana hrana je največje bogastvo, ki si ga lahko zamislimo. Po okusu in svežini se ne more z njo meriti nobena ekološko pridelana hrana iz trgovin, saj domača zelenjava in sadje romata z vrta naravnost na mizo. Nobenega transporta in nobenega skladiščenja ni, ki pošteno oklestita njuno hranilno vrednost. In sami najbolje poskrbimo, da ohranjamo zemljo bogato in zdravo, s tem pa zagotovimo, da je zelenjava preskrbljena z vsemi hranili. Poleg tega, da je doma pridelana hrana najboljša za naše zdravje, je tudi najboljša za okolje in s tem za zdravje vseh živih organizmov. Odpade škropljenje s pesticidi in herbicidi, gnojenje z umetnimi gnojili, prežarčevanje, Monsanto, transport, hlajenje in gore embalaže.

Torej, če imate okrog hiše vsaj malo prostora, ne gojite trave, ampak hrano za vas in vaše otroke. Za navdih pa si lahko preberete Food Not Lawns: How to Turn Your Yard Into a Garden and Your Neighborhood Into a Community

This entry was posted in Garden of Eden and tagged , , , , . Bookmark the permalink.

6 Responses to Junijski vrt ali…. prodam gredo brokolija

  1. Ewa says:

    se strinjam. Moj vrt sicer ni tako velik in bogato poraščen, kot vaš. Pa še bo. Sem prepričana. In za tiste, ki vas je vrtnarjenja strah, vam povem tole. Sem blokovski otrok. Nikoli nismo imeli vrta in nikoli nisem delala na vrtu. Še obirala nisem ničesar, ker nismo imeli vrta.🙂 Moja edina izkušnja v mladih letih je bilo rabutanje sadja, pa tudi kakšna repa in korenček je pristal v mojem želodcu. Pred 4. leti sem pa začela. Moje edino znanje je bilo iz knjig, na polno sem uporabljala svojo intuicijo in ko sem že malo vedela, sem vse naokrog začela spraševati kako je treba kakšno stvar posaditi, pa oskrbovati, pa kdaj pobrati… Prvo leto sem krompir sadila tako pozno, da so se vsi norca delali iz mene. Pa je, kljub zasmehovanju rodil. In veste, kaj je bilo najbolj zanimivo. Sosedom so ga napadali koloradski hrošči, mojega pa ne, ker jih ni več bilo. Lani nisem sadila krompirja, pa se je od nekod zasadil sam. Verjetno sem kakšno šiško pozabila v zemlji. In pridelek je bil neverjetno velik. Letos se je zgodilo podobno še s čebulo in peteršiljem. Tako bom letos poleg bučnih semen pridelala še seme čebule in peteršilja, pa pora, pa česen in seveda paradižnik. In vse to brez kemije in umetnih gnojil. Vse odpadke kompostiram z aktivnimi mikroorganizmi( trenutno še vedno živim v bloku, moj vrt je pa na vikendu) in z njimi ustvarjam humus na moji sicer slabo rodovitni zemljici.
    Vse se da. le voljo in vztrajnost moraš imeti.
    Lep pozdrav vsem vrtičkarjem

  2. janez says:

    Ko gledam tale vaš/tvoj vrt sem še pa še navdušen, saj je na njem čisto vse! Očitno tudi sadja čez glavo. A si predstavljaš kako lepo nam bi bilo, če bi okoli hiš namesto trave brez enega samega širokolistnega plevela imeli zelenjavne gredicoe s prvovrstno zelenjavo.
    In tako kot piše Eva, sploh ni treba biti ne vem kakšen strokovnjak, imeti je seveda treba zemljo, malo volje, zavest, da s tem delaš nekaj dobrega za sebe, svoje najbližje in vse okolje, če pa je še malo žilice za eksperimente potem smo pa zmagovalci. Z leti pride tudi občutek za količine, gostote posaditev in sejanje. Največje veselje je, saj ne vem točno kdaj, ali ko gledaš napredovanje na gredicah ali ko so krožniki polni dobrot. Torej toplo priporočam, začnite se samooskrbovati, verjeli ali ne, pozna se tudi v denarnici. Če nimate zemlje in ste blokovska duša-malo hodite okoli z odprtimi očmi, zapuščenih “zeunikov” je kolikor hočete in tudi ostarelih, ki bi tako zemljo za majhen denar oddali v najem. Pa veliko sreče in če že niste vrtičkar to čimpreje postanite. Je več kot odlično in dela vam ne bo nikoli zmanjkalo!!

  3. Sabina says:

    Uau, čudovito!!! Zares imate zelo bogat vrt!
    Sama sedaj po vaših prebiranjih in spletu okoliščin malce vrtičkam na sicer 75 km oddaljenem vrtu🙂. Ampak, kot praviš, ga ni čez vrt pred, za ali ob hiši.
    Uživaj v zelenju, sladkih okusih in sončku!

    • Tanja says:

      U, Sabina, to si šla pa daleč. Ampak okolje je sigurno zelo čisto in to je pomembno. Sicer pa tudi mi nimamo vrta ob hiši, ni pa daleč….10 minut peš.🙂 Lepo, lepo se imej!

  4. Manca says:

    Prav imaš Tanja, ko enkrat imaš svoj vrt si ne predstavljaš več življenja brez njega. Če pa imaš tako velik vrt kot je vaš in še sredi neokrnjene narave je to privilegij neprecenljive vrednosti. Ampak tudi na majhnem koščku zemlje se da pridelati sezonsko zelenjavo za potrebe cele družine. Prav vsak, ki ima lastno hišo ima sigurno vsaj 40m2 prostora za zelenjavni vrt. S premišljeno zasaditvijo je to dovolj za 4 člansko družino, saj se danes dobijo sorte, ki dajo neverjetno veliko pridelka. Taka je npr. mediteranska solata, ki si jo tudi ti omenila. Enkrat jo poseješ, potem pa samo paziš, da jo redno režeš, da so listi vedno mladi in hrustljavi. Na 1m2 metru jo je dovolj za celo družino za celo sezono. Prav tako je z blitvo, samo par sadik in rezali jo bomo celo sezono. Pa radič salatnik in posebno rodne sorte stročjega fižola. Samo malo volje in veselja je treba in zemlja nam bo povrnila tisto malo vloženega truda z obilico prvovrstnega pridelka. Mi pa bomo tudi kakšno urico več preživeli na svežem zraku in malo potelovadili med gredicami in tako bo prispevek k trdnemu zdravju dvojni – zdrava hrana in gibanje na svežem zraku.

  5. Tanja says:

    Hvala Ewa, Manca in Janez, da vaše izkušnje delite z menoj in z bralkami in bralci.

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s