Jabolka s karamelom

Letos se je spet zgodila Zgodbarnica. Žirija, ki so jo sestavljali literarna kritičarka Gaja Kos, novinarka in anglistka Manca Čujež in odgovorni urednik portala Planet Siol.net Franci Valjavec, je tako kot lani izbrala dvajset njim najljubših zgodb. Tako kot lansko leto anoreksična Marta, se je tudi letos moja anoreksična Tanja uvrstila mednje. In ker sem važna🙂 jo objavljam še tukaj:

Jabolka s karamelom

Počutim se neresnično dobro: prosojno in lahko, kot da zakon težnosti zame ne bi veljal. Spomnim se filma Apollo 13. Nekako tako kot Tom Hanks lebdim tudi jaz. Stopim na hladno steklo. Ah, ne no. 00,00. Dobiti moram nove baterije. Hitro oblečem zgornji del pižame, poiščem kavbojke in v predsobi z obešalnika potegnem jakno. Tečem čez cesto. Nič ne vidim. Lahko, da je megla. Ali pa prši dež. Baterije, baterije. Dobiti moram nove. V trgovinici mi butne v nos vonj sveže pečenega kruha. Želodec se mi nasrši in v obrambi zasadi kremplje globoko v prepono. Od bolečine se skrčim in poskušam mirno dihati. Zakaj je potrebno peči kruh v trgovini? Skozi živžav nerazločnih glasov slišim neko malo skodrano glavo z napetimi lički: »Mami, jaz bom ta rdečo torto.« Rdečo torto. Moj bog! Ob desetih dopoldan.

»Dva evra,« razvleče rdečelaska za blagajno. Tresoči prsti krčevito iščejo zadrgo. Togi so in ne ubogajo me. Mater, no! V strahu pogledam proti blagajničarki, ki naveličano gleda proti mojemu žepu. Ne morem hitreje. Zadrga se končno premakne, a naslednji trenutek že obtiči na mestu. Zagrize se globoko v blago. Z vso silo potegnem, z drugo roko poskušam izza nje povleči  blago. Ne morem. Ne gre. Na pultu pred seboj zagledam zagorelo roko in zraven baterije se prikaže KitKat. »Še tole, prosim.« Izza blagajne zaslišim nejevoljen vzdih, od zgoraj pa se mi nasmejijo mile rjave oči, na pol skrite pod dolgimi kostanjevimi prameni, ki se svobodno kodrajo v vse smeri. Pomežikne mi in se mi opogumljajoče nasmehne. Fant, star kakšnih dvajset let. Samo strmim vanj. Trgovina se ustavi in vse postane tiho. Njegova roka izroči kovance, čokolado in baterijo primakne bližje k meni. Vse se dogaja počasi, dokler me ne predrami suh, skrhan glas izza blagajne: »No, daj, punca, daj, ljudje nimajo časa.« Hitro pograbim nakupljeno in pokimam prodajalki, ki me  nejevoljno ošvrkne izpod očal, češ, spravi se že ven. On sproščeno sklada v nahrbtnik paradižnike in avokado in sojino mleko. »Najlepša hvala,« rečem tiho in skušam priti do denarnice v žepu. »Samo, da pridem do denarnice.« Odkima in z roko nakaže, da je v redu. Drgetajočim ustnicam navkljub se uspem nasmehniti. KitKat in baterijo stiskam k sebi in kar se da hitro zapustim trgovino. Na prehodu za pešce me dohiti: »Moja telefonska…za vsak slučaj.« V roko, ki jo skrivam globoko v rokavu, mi potisne listek in – preden se mi um toliko ogreje, da bi lahko iz njega potegnila kakšno besedo – že izgine za ovinkom. Vidim samo še bujen čop dolgih las.

Potegnem dlan na plano in razvijem listek, na katerem je napisana telefonska številka in ime: Andraž.

Prešernova valovi. Proti meni se v dolgih gladkih valovih zlivajo granitne kocke in noge. Neskončno nog. Osredotočim se na nepremično rjavo odejo na robu naše hiše. Prispem, kljub valovom iz granita.

»Bi čokoladico?«

Izpod umazane odeje se prikaže na videz okorna ročica, rjava, s še temneje rjavimi nohti,  in spretno potegne KitKat k sebi. »Hvala lepa,« v zadregi reče njegova mama in hitro odmakne pogled. Njena lica so tako boleče usahla in tako starikava, da začutim kepo solz v grlu. Stečem po stopnicah.

Zavrem vodo za limonado in si pripravim odvajalni čaj. Vse moram spraviti iz sebe. Vse! Krožnik in nož pomažem z marmelado, v kozarec nalijem mleko in ga zlijem nazaj v plastenko. V kozarcu ga pustim samo toliko, da je pokrito dno. Odlomim skorjo kruha in jo dam na krožnik. Vse postavim na mizo. Drobtine,  vedno vse nadrobim. Iz prtička v katerega je zavit kruh, vzamem pest drobtin. Raztresem jih okrog krožnika in nekaj pod stol, ostale pa vržem golobu na spodnjem nadstrešku. Na poti v svojo sobo zaslišim iz spalnice: »Kaj ne poveš, Marija! Naša Tanja je pa zlata punca. Čudovita. V eno samo veselje nama je z Marjanom.«

Navlečem pajkice in gamaše.

»Vse, česar se dotakne, se spremeni v čisto zlato,« mami sploh ne odneha. »Po gostovanju na Dunaju so jo povabili, naj jeseni pride k njim.«

Iz nahrbtnika potegnem telefon in odtipkam številko. »Prosim.« A še preden se uspem predstaviti, mi prst kar sam pritisne na rdečo slušalko. V glavi in grlu mi razbija srce.

»Tanja, ljubica pohiti. Ura je deset do, Celovška pa stoji,« zaslišim z dvorišča. O, mami, ko bi ti vedela, kako sem utrujena. Rada bi se samo ulegla na posteljo in poslušala Jacka Johnsona in brala kakšno dobro knjigo in pozabila na vse ure.

Ampak moram naprej. Ne smem ju razočarati. S stola vzamem copate. Danes jih bom obula prvič. Oči jih je naročil pri nekem starem baletnem mojstru iz Moskve. Nesem jih k nosu in globoko vdihnem. Dišijo po prihodnosti, po polnih dvoranah navdušenega občinstva, po čudovitih možnostih, ki se mi odpirajo. Ampak jaz nočem ničesar od tega. Jaz ne. Želim si  samo imeti nekaj časa. Šla bi na morje in zbirala pege na nosu, na zagoreli koži bi imela bele črte od kopalk. Usedla bi se na pomol, čofotala z nogami po vodi in jedla breskve. In ko bi imela roke vse lepljive od sladkorja, bi nekomu skuštrala lase. Nekomu, ki bi mu bilo vseeno, če mi kaj ne uspe, če nisem povsod in vedno najboljša, če sem čisto navadna. Iz misli hitro preženem nagajive rjave kodre, ki zakrivajo smejoče se oči. Copate položim v torbo in stečem v avlo. Marmor je danes mehak, kot bi hodila po bombažnem polju oblakov. Sklonim se po škornje. V glavi se mi podirajo vesolja. Na avlo se začne spuščati mrak. Počutim se kot prazna luna, ki počasi pada v noč.

Sestra odpelje stojalo s prazno stekleničko infuzije. Mami stoji pri oknu in z novih balmaink  odstranjuje bele mucke, ki jih kot siamski maček pušča pulover.

»Mami, mi daš prosim telefon? Rada bi poklicala Ajdo, da ji povem, da sem tu.«

»Seveda.«

»Me lahko pustiš toliko samo, da se pogovoriva?«

Pokima in stopi nazaj k oknu. Iz torbice potegne žepno ogledalo, nekajkrat na hitro pomežikne vanj in našobi ustnice. Glavo obrne v desno in čez trenutek v levo. Vzame še mini lak za lase in v naslednjem trenutku je do ramen zavita v meglo.

»Sem v redu?« vpraša ogledalo, ko se megla dvigne.

»Super«, rečem namesto njega.

Ko za seboj zapre vrata, mi začne razbijati srce. Roke imam hladne, a potne. Hitro odtipkam številko, da se ne bi slučajno premislila.

»Andraž, prosim?«

Zadržim dih in na srečo se tokrat uspem oglasiti prej, preden prekinem.

»Tukaj Tanja, tista iz trgovine. Rada bi se še enkrat zahvalila za KitKat.«

»Pozdravljena.«

Kaj pa sedaj, kaj naj rečem? Besede in stavki se mi prerivajo po glavi, a ko pridejo do ustnic, so tako trapasti, da jih raje hitro pogoltnem.

»Bi mogoče…Bi lahko prišel k meni?« Ko slišim svoje besede, se same sebe tako prestrašim, da planem pokonci in začnem v prah na okenski polici mrzlično risati kroge. Njegovega odgovora me je groza, zato raje nadaljujem kar sama: »V bolnici sem, tukaj v Kliničnem. Rada bi…rada bi se naučila biti, kakršen si ti.« Slišim, da se ob zadnjih besedah nasmehne.

»Zakaj si to delaš?« Njegov glas je na površju gladek in tekoč, kot mirna reka, spodaj pa prijetno globok kot zvok kamenja, ki ga reka nosi s seboj.

 »Da ne bi izgubila kontrole….« V tistem trenutku pred seboj zagledam sestro s kovinskim pladnjem v roki. Ko v plastičnih natikačih priškriplje mimo mene, mi v nos butne vonj po zdravilih, sveži trajni in kremi za roke. Tako hitro kot pride, tudi odide.

»Ravnokar sem dobila golaž,« pladenj potisnem na drugo stran mize, »notri plava meso.«

 »Imaš rada ocvrta jabolka, prelita s karamelom?«

Kaj! Ja, seveda! Smejim se, po črtasti pižami mi ena za drugo kapljajo solze in ravnokar je začelo snežiti.

»Ja, to bi pa rada jedla. S karamelom jih nisem še nikoli. In rada bi delala sneženega moža, valila in valila bi kepe, dokler ne bi imela rokavic čisto premočenih, in potem bi šla noter in bi pekla medenjake, take, prelite s temno čokolado…«

»Ki bi jo imela razmazano še po licih,« doda v smehu.

»Ja. In potem bi skuhala čaj. Tisti črni, pravi indijski, z mlekom, kardamomom, ingverjem, cimetom, nageljnovimi žbicami in črnim poprom.«

»Počakaj me, prav? Pridem,« reče in prekine.

Obsedim na okenski polici, čelo prislonim na hladno šipo in zrem v sneg. Kaj bi sedajle naredil on? O, ja, vem!

Na bose noge navlečem škornje, pograbim jakno in okoli vratu navijem šal. Tečem, tako hitro tečem čez hodnik, da me uspe mami samo osuplo pogledati iznad svoje The Little Black Book of Style. In potem čez parkirišče in čez cesto do zelenice, ki je že narahlo pobeljena s snegom. Razširim roke in glavo nagnem vznak. Pljuča se mi kar sama širijo. Zimski zrak! Snežen in hrustljav. Vrtim se okrog in okrog in na jezik lovim snežinke, ki imajo okus po nebesih.

(Za vir fotografij kliknite na sliki.)

This entry was posted in Random Scribbles and tagged , , , . Bookmark the permalink.

8 Responses to Jabolka s karamelom

  1. sabina says:

    Tanja, čestitam!!!
    Zanimivo branje!

  2. janez says:

    Kratka zgodba se mi zdi odlična, odlična in aktualna vsebina ter zelo dopadljiv stil pisanja. Žirija že ve zakaj te je izbrala. Čestitam, želim ti, da bi napisala še veliko kratkih zgodb, haikujev, pa tudi tvojega Salt Water Budho bi rad prebral. Čakam.

  3. Rumi says:

    Dva razpisa, dvakrat v finalu! In to ob tvoji bolezni! To je dokaz tvoje izjemne nadarjenosti. Čudovit prikaz za našo družbo tako značilnega problema. Ambiciozna pričakovanja staršev in otrokovo stisko, ki v strahu, da bi razočaral starše sledi njihovim hotenjem. Ob tem pa še problem anoreksije v katero želja po izpolnjevanju lepotnega ideala pahne ogromno število mladih. In to stisko mladega dekleta začutimo skozi stil pisanja, brez nepotrebnega opisovanja z besedami. Tanja res si mojstrica wabi- sabija! Čestitam.

  4. Mai Li says:

    “lovim snežinke, ki imajo okus po nebesih.”
    Tudi tvoja zgodba ima okus. Okus, ki ni mogoče iti kar tako mimo njega. Ostaja, odmeva …
    Hvala, da si podelila z nami … in čestitam za zasluženo nagrado, bravo🙂.

    p. s.
    dolgo me ni bilo naokoli (odgovorila sem ti na vprašanje oTreblinki’ … šele danes, oh jaz .. upam, da te bo odgovor našel …

    Topel pozdravček v noč,
    Mai Li Deeps

  5. Darija says:

    “slučajno” sem padla v tvoj blog in “slučajno” sem prebrala točno tole. Izjemna si.

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s