Kje so tiste čebele, ki so včasih bile?

100_6673m

Po dolgem iskanju je mami našla 10-litrski lonec, potem pa se je odpravila na lov za preslico. To sva bili obe razočarani, ko sva ugotovili, da v naši bližini rasteta samo močvirska in gozdna. Ti dve pa za škropljenje rastlin proti plesnim in glivicam, za razliko od njivske, nista primerni, saj vsebujeta zanemarljive količine silicija in kremena, tako da se bodo morale rastline proti nadlogam, ki jih rade napadejo v mokrem vremenu, boriti kar same, vsaj dokler ne bosta oči in mami odvandrala kam bolj na suho. Če imate to srečo, da njivska preslica raste v vaši bližini, lahko skuhate pripravek za katerega se moramo zahvaliti Rudolfu Steinerju. Za 1000 m2 površine potrebujete 1 kg sveže ali 150 g posušene njivske preslice, ki jo date v 10 litrov hladne vode in počasi vrete 1 uro, nato precedite in počakate, da se čaj ohladi. Po vsakem dežju, sploh tistem okrog polne lune, škropite vrtne rastline in zemljo, pa tudi sadna drevesa, tudi z lubjem in zemljo vred. Če se le da, preslico naberite ob dnevih za plod, saj takrat vsebuje največ zdravilnih učinkovin.

100_6681m

100_6677m

In ker ni bilo s škropljenjem nič, sem imela čas za raziskovanje medovitih trajnic, ki privabljajo čebele. Pomagala sem si z nemško in avstrijsko stranjo in pazila na to, da imajo rastline veliko cvetnega prahu in nektarja predvsem v poletnih mesecih. Ker zadnji tedni so bili težki – moja zaskrbljenost je mejila že na obup. Na travniku so se dan za dnem odpirali novi cvetovi, čudovito so cvetele češnje, slive, hruške in našiji, a vsakič ko sem stopila na travo ali v sadovnjak, me je pozdravila tako čudna in preteča tišina, da sem dobila kar kurjo polt. Z menoj je bilo že tako hudo, da sem še pri zdravniku, ki že več kot desetletje skrbi za moje primanjkljaje jina in presežke janga, naredila tak halo, da mi je predlagal, naj pokličem čebelarje, jih povprašam, kaj se je zgodilo, da ni čebel in jih prosim, naj v našo  bližino postavijo kakšen panj, ker drugače, da bomo brez sadja. Za takšno drzno potezo sem preplašna, ves čas pa sem vedela, da se bom zdaj zdaj pod težo tišine zlomila. Včeraj ponoči sem tako ves čas prav potiho nagovarjala čebele naj le pridejo, jim brundala in pela in danes dopoldne, ko sem se stegnila, da bi nabrala smrekove vršičke za čaj, sem kot po čudežu zaslišala brenčanje tam v travi in zagledala zlato črne lepotice, ki so letale s cveta na cvet. Od samega olajšanja sem pozabila na vršičke in brž sem šla to veselo novico zapisat v dnevnik. Veliko sem premišljevala, zakaj so letos čebele tako pozne in zakaj jih je toliko manj. Prijateljica z Dolenjske mi je povedala, da je slišala pri čebelarjih, da je v osrednji Sloveniji čez zimo pomrlo kar 70% čebel. Lahko, da je res kriva huda in predolga zima. Tudi na otoku Lewis, na Zunanjih Hebridih, kjer zaradi nizkih temperatur divje cvetje predolgo ni zacvetelo, so preživele le posamične. Enako pa se je zgodilo tudi z drugimi žuželkami, tako da sedaj zaradi pomanjkanja hrane, masovno umirajo tudi ptiči. Lahko pa, in v to verjamem bolj, da je vsega kriv človek in njegova uporaba neonikotinamidov in drugih pesticidov, kot tudi naše arogantno in agresivno prilaščanje življenjskega prostora, ki pripada žuželkam in drugim živalskim in rastlinskim vrstam. Zaradi izpostavljenosti neonikotinamidom in zaradi premalo raznolike paše, so čebele preveč oslabljene, da bi lahko dočakale pomlad, sploh v primeru, da le-ta kakšen teden zamuja.

100_6664m

100_6680m

Gandhi je rekel, da veliki problemi potrebujejo majhne rešitve. Rešitev si ti in jaz in tvoj sosed in moja teta. Rešitev smo vsi mi, ki smo svobodni in odvisni, v kar se da veliki meri, od samih sebe. Rešitev smo mi, ki nam je stopiti v trgovino čudna in skoraj nevzdržna izkušnja, mi, ki shranjujemo in delimo semena in tako ohranjamo rastlinsko raznolikost in kulturno dediščino. Mi, ki skrbimo za živost zemlje in spreminjamo svoje okolje v rajske vrtove, ki hranijo nas in naše živalske brate in sestre. Rešitev je v nas, ki vemo, da imajo pravico do življenjskega prostora, do čiste hrane in vode tudi druga živa bitja. Žal pa je veliko ljudi, ki so kot nebogljeni dojenčki prisesani na stekleničko velikih korporacij.100_6663m

Čebele (vsaj divje) in drugi opraševalci bi veliko lažje preživeli brez nas kot z nami, mi pa brez njih ne moremo, saj nam podarijo kar vsak tretji grižljaj.

Če tudi vas skrbi izumiranje opraševalcev, si preberite knjigo The Forgotten Pollinators, avtorjev Stephena Buchmanna in Garya Paula Nabhana. Potem vas bo skrbelo še bolj.

This entry was posted in For Love of Our Planet and tagged , , , , , , , . Bookmark the permalink.

8 Responses to Kje so tiste čebele, ki so včasih bile?

  1. Melita Berzelak says:

    Spet jaz! Pozdravljeni, na tej strani Melita berzelak. Pripravljamo novo posebno izdajo Jane, POmagaj si sam. Tale vaš prispevek me je navdušil, saj v Jani že dolgo opozarjamo na ogroženost čebel. Morda bi ga dovolili objaviti še pri nas? Topel pozdrav, Melita Berzelak, urednica

    • Tanja says:

      Draga Melita,
      z veseljem! Hvaležna sem vam, da bo problematika izumiranja čebel, z vašo pomočjo dosegla širok krog bralcev. Lep dan,
      Tanja

  2. Sabina says:

    Kakšen prispevek!!! Nam. Vsem.
    Hvala za ”recept”. Ravno ugibam… tole z njivsko bo tudi pri mojih težja. A bomo vztrajni.
    Kot pri vabljenju čebel. Jih ni in ni… tudi na Štajerskem ne. Pri nas pa itak. Na našem balkonu še paradižik ne uspe. Žal.
    SIcer pa… ja, sinergija je vedno močnješa. In človeštvo lahko najbolje uspe, kadar nastopi skupaj. Ter deluje. V prid in dobrobit vsem.
    Kako je pri vas lepo! ČAROBNO!!!
    Naj bodo čim bolj čarobni tudi tvoji trenutki!!!!

  3. mata says:

    Zahvaljujem se tebi , pa tudi gospe Berzelak, saj bomo samo s stalnim ozaveščanjem in sprehodi po naravi z odprtimi očmi lahko kaj storili. Seveda pa je mnogo bolj enostavno kot negovati okolje, vzagajti svoja semena, za to navduševati znance, prijatelje, skočiti v šoping center in nakupiti ogromno tistega česar ne rabimo in potem tarnati nad spoznanjem česa vsega še nismo mogli nakupiti, sploh še ker si je naš sosed lahko privoščil več.

  4. Nina Sonja says:

    Odlično napisano! Močno se zavedam pomembnosti teh malih letečih živalic. Že nekaj časa tudi sama iščem čebele in na češnjevih cvetovih le najdem sem ter tja kakšno … Pred nekaj leti smo s hčerkicami z užitkom sedele pod našo brenčečo cvetočo jablano.
    Kaj lahko naredim jaz sama? Širše, v družbi, domače sem že prepričala v ekološko pridelavo sadja in zelenjave.
    Fotografije so pa krasne🙂

    • Tanja says:

      Draga Nina Sonja,
      hvala, ker si se oglasila. Že s tem, ker si prepričala domače, si naredila veliko, ker oni bodo za eko navdušili svoje prijatelje in znance, ti spet svoje in krog se širi in širi. Želim ti, da bi tvoja drevesa čimprej zabrenčala.
      Lepo se imej,
      Tanja

  5. janez says:

    Pri vas pod gorami je pa res lepo in če bodo sosedje zasejali in zasadili gredice z medovitimi trajnicami se vam/nam mogoče povrnejo tudi čebele! Kaj pa čmrlji, jih kaj vidiš, ali so mogoče še večja redkost kot čebele?

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s