Ko se svet podre

V jami, nekje na koncu sveta, živi grčava starka. Ne spomni se več od kdaj je tam, spomni pa se, da nikdar ni bila nikjer drugje. Po duši je tkalka. Noč in dan, dan in noč prepleta čudovite bleščeče niti v še bolj čudovite vzorce. Želi si stkati najlepšo tapiserijo na svetu.

Še globje v jami gori velik ogenj. Pravijo, da gori že od vekomaj, vedo pa tudi povedati, da je starkina senca na steni jame videti kot pajek. Nad ognjem visi velik črn lonec, v njem pa brbota zvarek iz vseh semen in vseh rastlin in vseh esenc vsega zelenega, kar raste. Tkati ni starkina edina naloga, saj mora skrbeti, da se zvarek v velikem loncu nikoli ne prismodi. Včasih se v tkanje tako zatopi, da jo premoti šele glasno brbotanje na ognju. Takrat hitro stopi premešat, da ne bi izgubila vseh semen, vseh rastlin in vseh esenc vsega zelenega, kar raste.

V jami pa ni sama. Na drugi strani, zgoraj na skalni polici, ždi črni vran. Opazuje in potrpežljivo čaka, da bo starka vstala od tkanja. Takrat se spusti na tla in začne razdirati njeno delo. S kljunom vleče niti, eno za drugo, vse hitreje in hitreje in na koncu si pomaga še s kremplji. Ko delo opravi, z zmagoslavnim krikom odleti na svoje mesto. Ko starka poklekne h klopki zvozlanih niti, ne vije rok in ne objokuje svoje usode. Niti ne tarna, da ne bo mogla nikoli več stkati kaj tako lepega. Mirno in zbrano zre v nered na tleh, dokler se ji pogled ne ustavi na posebej bleščeči niti. Iz nje začne tkati nov vzorec.

Ker ona je tkalka, ker ona je tu, ona živi za to, da tke nove in nove vzorce, znova in znova, dokler ji ni treba spet premešati zvarka nad ognjem. In takrat se vran spet spusti s svoje skalne police in opravi svoje delo. Vran namreč ve, da bi bilo konec sveta, če bi starka enkrat uspela dokončati tapiserijo. Tako on razdira in razdira in starka tke in tke – vse dni, vsa leta, vse od začetka sveta. In zato tudi takrat, ko se ti zdi, da se vse podira, že nastajajo novi vzorci  in sveta ni nikoli konec.

100_7281m

Želim vam prijeten konec tedna – mogoče v gorah, v gozdu, kje ob vodi. Preden se odločite za osvežujoče plavanje, s sočutjem in prijaznostjo pomislite na po velikosti sicer drobna, a po vrednosti velika življenja v vodi. Kreme za sončenje vsebujejo še in še nevarnih kemikalij, le-te pa uničujejo krhke vodne eko sisteme.

p.s.: Zgodba je del bogatega ustnega izročila severnoameriških staroselcev iz plemen Sioux. Za zgornje vrstice pa se zahvaljujem Sharon Blackie – pisateljici, urednici revije Earthlines in kmetovalki na Zunanjih Hebridih.

This entry was posted in Random Scribbles and tagged , , , , , , , , , , , , , . Bookmark the permalink.

9 Responses to Ko se svet podre

  1. janez says:

    Kaj je dobra in poučna zgodba! Drugače pa bralci tvojega bloga: zmnožite 10.000 kopalcev v Bohinjskem jezeru na vsak dan v vikendu, z recimo 10 ml olja na vsakega, upoštevajte ene dest vikendov in še kakšen dan med tednom in ugotovili boste, da zlatovčice sploh ni treba creti na olju, ker je že še pa še naoljena. Seveda pa se bodo pazniki v TNP ukvarjali predvsem s tistimi, ki si drznejo odtrgati v parku kakšno borovnico ali cvet materine dušice ali pa, višek predrznosti, se zasanjano vležejo na kakšen grbinasti travnik.

  2. Sabina says:

    Čudovita zgodba, ja. Pušča sled in uči…
    In opozorilo na mestu. Številka je res strašljiva in… dejstvo je, da nihče od nas teh neskončnih krem ne potrebuje. Še najmanj vodna živa bitja.
    Prijeten vikend tudi tebi, Tanja!

  3. mata says:

    s kje pa je tale prekrasen pogled na martuljške gore?

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s