Srečne nepalske očke

Večini ljudi je pomembno izključno njihovo blagostanje in dan za dnem in leto za letom se njihove misli vrtijo okrog njih samih, tako kot vešča okrog luči. Na srečo, pa so tudi taki, ki se sami sebi ne zdijo tako pomembni, niti tako zelo zanimivi, da bi mislili samo o sebi in zato imajo čas, da vidijo in začutijo ljudi okrog sebe.

Ker sem hudo bolna, me večkrat skrbi, da bi postala grdo sebična, da bi, tako kot se velikokrat zgodi, čutila samo še svoje bolečine, utrujenost, da bi mislila samo še na stvari, ki so drugim samoumevne, meni pa nedosegljive: npr. sprehod po gozdu, obisk frizerja, gledališča… Zato sem srečna in hvaležna, ker mi vsaj zaenkrat uspeva, da se iz dneva v dan globoko v sebi zavedam, da trpljenje moje družine in mene, še zdaleč ni edino, niti ne najhujše trpljenje na svetu. Da so vse okrog mene milijoni in milijoni ljudi, ki trpijo vsaj tako, velikokrat pa žal neizmerno bolj kot mi.

Prejeli smo pismo!

Prejeli smo pismo!

Verjamem v čarobno moč ljubeče prijaznosti in sočutja in verjamem, da je najlepše od vsega dajati z zadovoljstvom in sprejemati s hvaležnostjo. Sama sem hvaležna, da je naključje v Khandbari (v Nepalu) pred letom dni zaneslo Michaela, po rodu Irca, ki pa živi v ZDA. Kot eden prvih se je udeležil družbeno odgovornega trekinga, ki ga organizira majcena organizacija MAST – Makalu Arun Social Trekking. Njena gonilna sila pa je gospod Tejanath Pokharel, ki skrbi tudi za financiranje in delovanje sirotišnice v mestecu, kot tudi za pomoč otrokom iz najrevnejših družin, tako da jim je z osebnimi sponzorji omogočeno šolanje. Treking pri organizaciji MAST je družbeno odgovoren, saj pohodniki spijo in se prehranjujejo v skromnih domovih domačinov, ki s tem dobijo nekaj prepotrebnih sredstev, vsak udeleženec pa tudi plača prispevek, ki se porabi namensko za sirotišnico, oziroma kot se ji že nekaj časa lepše reče – za Children’s Welfare Home. Cena samega trekinga je zato nekoliko nižja od trekingov v drugih predelih Nepala. Michael je lani, po končanem trekingu, obiskal otroke in ti so mu tako zelo prirasli k srcu, da si je zadal cilj, da bo poskrbel, da si pridobijo poklice in brez večjih težav samostojno zaživijo izven sirotišnice. Njegov glavni cilj pa je, da s podaljševanjem izobraževanja obvaruje dekleta pred prezgodnjo poroko in fante pred odhodom v tujino. V ZDA ustanavlja tudi fundacijo, ki bo zbirala sredstva za nadaljne šolanje otrok.

Michael je naš.

Michael je naš.

In te dni, ravno ko v Nepalu praznujejo največji festival Dashain, jih je spet obiskal. Tokrat  skupaj z mamo, ki je upokojena psihoterapevtka in bo znala natančno oceniti čustveno in psihično stanje otrok, za katere pa je Michael prepričan, da so veseli in čustveno nepoškodovani. Mamo pa je pripeljal v Nepal tudi zato, da bi ji pokazal božično darilo in sicer, da v njenem imenu plačuje najemnino za stavbo, v kateri domujejo otroci.

Ko je lani prvič obiskal sirotišnico je bilo nekaj otrok bolj zadržanih in potrebovali so nekaj dni, da so se ob njem začeli počutiti udobno. Letos je bilo čisto drugače. Sprejeli so ga z veseljem in navdušenjem. Dnevi z njim so veselo drugačni od vsakdana, ko nimajo nikogar, ki bi se z njimi igral, jih razvajal. Michael pa jim je prinesel nogometne drese in z njimi tudi odigral tekmo, kjer so bili vsi Irci. :) Poskrbel pa bo tudi, da bo za letošnji Dashain v sirotišnici veselo in praznično, da bodo jedli meso in ribe. Koza, ki jo bodo kot veleva običaj darovali, se je po njegovi zaslugi že pred časom pridružila drugima dvema, ki so ju kupili s prispevki zbranimi na spletni strani Globalgiving in jih že nekaj časa oskrbujeta s svežim mlekom.

Irci smo.

Irci smo.

Ko sem ga pred letom dni z Dunjino pomočjo spoznala in mi je povedal za svoje načrte glede sirotišnice, se mi je odvalil velik kamen od srca. Iz postelje ni lahko skrbeti za otroke v oddaljenem Nepalu. Sama ne morem nikamor, moji starši tudi ne, prostovoljce, ki bi bili pripravljeni svoj čas posvetiti otrokom brez staršev, pa je težko dobiti. V štirih letih, kolikor časa pomagam sirotišnici, je bila pripravljena pomagati le Dunja. Michael pa se je odločil, da bo otroke vsako leto obiskal in preveril kako živijo in napredujejo, v maminem imenu je prevzel še plačevanje najemnine za hišo, tako da skrbi, da bi se otroci znašli na cesti, ni več. Najel je celo učitelja, ki pomaga tistim, ki jim gre učenje težje od rok.  Najbolj srečen pa je Rabin, najstarejši in najbolj nadarjen med otroki, saj mu bo Michael pomagal, da se mu izpolni velika želja – postati zdravnik. In ker letos zaključuje osnovno šolo, Michael s pomočjo svojih nepalskih znancev že išče najbolj primerno srednjo šolo, v kateri bi si fant nabral dovolj znanja za uspešen študij na fakulteti.

Kljub vsem obveznostim, ki so vezane na sirotišnico, pa si je Michael vzel tudi čas za otroke, ki jih sponzoriramo skupaj s prijatelji. Z mamo sta obiskala šolo, ki jo obiskuje največ “naših” otrok, pa tudi njihove družine na domovih. Presenečena in ganjena sta bila nad gostoljubjem, iskreno prijaznostjo in radodarnostjo teh, za nas zelo revnih ljudi. In v tem je Nepal tako poseben, s tem je osvojil Michaelovo srce.

Sponzorirani otroci iz šole Arun View.

Sponzorirani otroci iz šole Arun View.

Apuna z družino.

Juretona Apuna z družino.

Mihova Basanti z babico.

Mihova Basanti z babico.

Mihov Buddhiman z družino.

Mihov Buddhiman z družino.

Mojčin Santosh z družino.

Mojčin Santosh z družino.

Naša Suju z babico in očetom.

Naša Suju z babico in očetom.

Stojanova Sulachona z mamo in bratcem.

Stojanova Sulachona z mamo in bratcem.

Velikokrat si želim, da bi ozdravela čez noč, da bi imela moja družina ogromno, ogromno denarja, tako da bi lahko zares pomagali. Hkrati pa me tolaži misel, da se tudi sredstva, ki ji lahko namenimo za pomoč, v Nepalu pozlatijo. Nekaj malega pa anredim že s tem, da o otrokih iz Khandbarija povem prijateljem, znancem, pa tudi drugim. Pomembno se mi zdi biti glasnik tistih, ki so preslišani in spregledani. Otroke iz Khandbarija neguje in hrani že vsaka razglednica, vsako kratko pismo. Pomembno je le, da čutijo da niso sami, da jih imamo radi.

Zahvaljujem se vsem, ki ste se odzvali mojemu vabilu in v teh štirih letih pomagali otrokom s sponzorskimi prispevki, s prispevki za sirotišnico, zahvaljujem se vsem, ki ste darovali oblačila, igrače in šolske potrebščine. Iskrena hvala.

Več o sirotišnici v Khandbariju, pa si lahko preberete tukaj, tukaj in tukaj.

Za fotografije se zahvaljujem Tejanathu Pokharelu, ki jih je tudi že objavil na Facebook strani organizacije MAST.

This entry was posted in Naredi dobro delo and tagged , , , , , , , , . Bookmark the permalink.

2 Responses to Srečne nepalske očke

  1. janez says:

    Tanja, mislim, da ni nobene posebne potrebe, da bi te hvalil. Pripevek in objavljene fotografije povedo vse. Veliko tudi povezave. Rečem lahko samo, da me je sram, pa čeprav živim skromno, sem dobil občutek, da premalo dajem. Tebi in “tvojim ” otrokom pa želim, da bi se vam čim več sanj uresničilo.

  2. Sabina says:

    Zgodba, ki se dotakne do globin srca, zgodba, ko zastane dih in vzbudi željo po dajanju še več in več…

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s