S prijaznostjo in sočutjem do sreče, ki traja

Bil je praznik. Praznovali smo čokoladne zajčke in raznovrstnost potic. In praznovali smo upanje, ljubezen, sočutje in prijaznost. Žal so te zadnje štiri stvari mnogim precej tuje. Nič manj tuje niso vernikom, kot tistim, ki se označujejo za ateiste. In strinjam se z Tenzinom Gyatsom, tibetanskim verskim in političnim vodjo, ki za razliko od drugih verskih voditeljev meni, da v današnjem času ne potrebujemo nobene od ver, vsekakor pa potrebujemo, če želimo ohraniti ta ubogi razvran planet in sebe kot vrsto, novo etiko. Etiko sočutja in ljubeče prijaznosti. V budističnem smislu in tudi sicer, je dejanje neetično, če povzroči trpljenje (sočloveku, živali…) in etično, če trpljenja ne povzroči, oziroma, če ga celo olajša. Prav tako, kot se moramo naučiti računati in pisati, prav tako kot moramo vaditi igranje violine, če hočemo postati glasbeniki, tako moramo tudi predano in z nepopustljivo vztrajnostjo vaditi sočutje. Vadimo ga lahko na vsakem koraku: v službi med sodelavci, med člani naše družine, v odnosih s prijatelji, znanci in popolnimi neznanci, v avtomobilu, na spletu – pri pisanju komentarjev in člankov, ko čakamo v vrsti pred blagajno ali pa pred hladilnikom z mesnimi izdelki.

102_0599

Trening sočutja zahteva ravno toliko vztrajnosti in predanosti kot balet ali trening kateregakoli športa. Čeprav se mi zdi, da celo več, saj nas telo večinoma lažje uboga, kot um. Koliko nas le-ta uboga, lahko preverimo čisto enostavno: za pet minut se usedemo na stol ali na tla v mirni tihi sobi in ne delamo nič drugega kot opazujemo misli, ki se podijo skozi nas. Že čez nekaj trenutkov bomo ugotovili, da misli ne opazujemo več, ampak da mislimo drobne fragmente vsega mogočega. In um, katerega ne treniramo, je natančno tak kot neizšolan kuža (le mnogo bolj nevaren za nas same in posledično za celo družbo): večinoma nori sem in tja, če pa mu pokažemo kaj imenitnega, nas bo sicer ubogal, a le če je končal z ruvanjem tulipanov.

102_0600

Možgane torej s trdnim in predanim delom, lahko preoblikujemo ravno tako, kot z vadbo preoblikujemo in izklešemo mišice. Dobra novica pa je ta, da za razliko od mišic, ki jih, če se treninga lotimo v starosti, lahko okrepimo le do določene mere, možgane lahko preoblikujemo skoraj enako tudi v starosti. Ta čudovita lastnost se v angleščini imenuje “neuroplasticity” oz. nevroplastičnost, ki pa ne odlikuje le možganov homo-sapiensa, ampak tudi recimo podgan, saj so znanstveniki opazili, da če podgane, ki so do visoke starosti živele v praznih, golih zabojih, prestavijo v velike kletke z igračkami, tistimi živobarvnimi kolesi za tek in z drugimi podganami, se jim le v petih tednih število nevronov v hipokampusu poveča za kar 15%.

102_0624

Vsakič, ko se odzovemo na zunanji ali notranji dražljaj na nek način, s tem okrepimo določene povezave med nevroni. Torej, če se odzovemo na dražljaj z jezo, s tem okrepimo “jezne” povezave v možganih, tako da bo naslednjič potreben šibkejši dražljaj, da se bomo odzvali enako burno in naslednjič še šibkejši. In obratno: če zavestno gojimo občutja prijaznosti in sočutja in se tako tudi odzivamo na svet okrog nas, s tem krepimo “dobre” povezave med nevroni, ki se skozi leta redne vadbe tako ojačajo, da prijaznost in sočutje postaneta naša narava. Čutimo jih ne glede na zunanje dejavnike, ne glede na to ali so ljudje do nas prijazni ali ne, prav tako, kot recimo dihamo visoko v gorah, kjer je zrak čist, kot tudi, če gremo na potovanje v New York ali Peking, kjer je zrak onesnažen.

100_8175

Raziskave, navedene v knjigi The Art of Happiness: A Guide to Developing Life’s Most Important Skill kažejo, da so najsrečnejši in notranje izpolnjeni ljudje tisti, ki so najbolj sočutni in altruistični, hkrati pa sočutje (in posledična resnična sreča) tudi izboljšuje zdravje, saj zmanjšuje raven citokinov v telesu, torej beljakovin, ki povzročajo vnetja, odgovorna za mnoge resne bolezni sodobnega časa, kot so avtoimune bolezni, sladkorna bolezen tipa 2, bolezni srca in ožilja, artritisi, Alzheimerjeva bolezen in depresija…

In kdo neki si ne želi biti srečen! Resnične sreče, ki traja in traja, kot kažejo raziskave v zgoraj omenjeni knjigi, ne najdemo v hedonističnem življenju in v bolestni obesednosti s samim seboj, pač pa v smiselnih povezavah, ki jih tkemo s svetom okrog nas in ki temeljijo na občutkih enosti, ljubezni, iskrene prijaznosti in sočutja.

Poizkusimo…

This entry was posted in Life is a meditation and tagged , , , , , . Bookmark the permalink.

2 Responses to S prijaznostjo in sočutjem do sreče, ki traja

  1. janez says:

    ne samo, da ti gre kratka poezija odlično izpod peresa, tudi, kaj pa vem kako se jim reče-razpravljalni, strokovni ali pa samo eseji.ki jih pišeš so prava poslastica. Na nek način sem kar malo žalosten, ko vidim, da tvojega prečudovitega bloga ne spremlja več “bralcev”,a na srečo tistim, ki ga ne, sploh ne more biti žal, ker ne vedo kaj zamujajo. Tale prispevek, bi dal za obvezno uro k pouku v srednje šole, saj se mi zdi, da bi naredil več dobrega kot učenje dejstev, katera lahko v trenutku najdemo kjer kol na netu. Mogoče ne bi škodil, če bi si ga prebrali tudi naši vrli parlamentarci. Tako kot zaključuješ: vredno je poskusiti. Hvala

  2. Sabina says:

    Draga Tanja! Tolko modrosti, kot premores in tako tiho, kot zmoreš povedati… da človeku kar besed zmanjka. Tudi sama si želim, da ob času tvoje tihe besede glasno zadone!
    Radi te imamo!

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s