Ko vzide sonce

100_1695 pop

S hribov je prišla zima: s slano v razmršenih laseh in s krhkimi sklepi, ki škripljejo v vetru. Na njenih golih grčastih rebrih dremljejo siničke ter sanjajo o pomladi in o pesmicah, ki cvetijo rumeno. In v njenem srcu, ki je spleteno iz vej in vejic in obloženo z mahom, ji po dolgi hladni noči, za katero že skoraj in vsakič znova misli, da ji ne bo konca, vsako jutro vzide sonce. Kako oranžno in toplo zasije na drobcenih prsih taščice!

Želim ga tudi vam.

This entry was posted in Uncategorized and tagged , , , , , . Bookmark the permalink.

5 Responses to Ko vzide sonce

  1. janez says:

    Ja, lepo, da si spet na sceni. Od julija je bila kar dolga, a očitno si ostala v dobri formi. Komaj čakam nadaljevanj!

  2. Nada says:

    Tanja, soncek, pozdravljena! Daj pisi spet in pogrej nasa srca s tvojimi izbranimi besedami in fotografijami. Nada

    • Tanja says:

      Nada, draga! Živijo! Upam, da ste dobro in da nasmehi sijejo.🙂 Bom pisala, evo, da bom! Upam, da mi bo neslo več kot štiri dni.🙂 Topel pozdrav k vsem vam.

  3. Sabina Vodenik says:

    Tanja, hvala za današnji večer! Namesto kakšne knjige. Do oktobra sem vztrajno kukala in te pogrešala… Danes pa sem si zaželela tvoji starih vsebin in…vidim, da si nazaj prej kot jaz…
    Ostani svoja!

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s