Resnična sreča

100_1700

Toplo bo in svetlo. Nekaj bodo k temu prispevala draga stara drevesa, ki so leta in desetletja v sebi shranjevala sonce, potem pa jih je, tako kot je to pač v naravi, pred dvema letoma najprej poškodoval vetrolom in nato še žledolom. A to ni njihov konec, saj jih čaka drugačno in novo življenje v obliki toplote, h kateri pa bomo prispevali tudi mi sami: z veseljem, ki je vedno in ne glede na zunanje okoliščine v nas samih. Naša narava je veselje, sreča, pesem, ples, čaščenje drobnih vsakdanjih stvari, le da smo na to pozabili in smo prepričani, da je sreča tam nekje zunaj: v novih čevljih, v novem krilu, na novem delovnem mestu, morda ždi na usnjenem sedežu novega avtomobila, na ležalniku ob bazenu, v kozarcu 40 let starega viskija, morda je ovita okrog vratu našega čednega spremljevalca. Pa temu seveda ni tako. Sreča vedno izvira v nas samih. Zato je nekdo lahko presrečen, ko v dragi obleki stopi iz dragega avtomobila, pred dragim hotelom, nekomu drugemu, pa je že sama misel na to nevzdržna in je srečen, če lahko obuje stare hribovske čevlje in si gre pljuča napolnit s hladnim vetrom. Lovljenje sreče tam nekje zunaj, je zato precej čudno početje, kot da z našimi glavami nekaj ne bi bilo čisto prav.

100_1646

Sreča nam je dosegljiva v vsakem trenutku. Ni potrebno, da bi bilo zato izpolnjenih še in še pogojev. Seveda je veliko lažje biti srečen, če si sit, toplo oblečen, če si zdrav, če nisi paraliziran od strahu, kdaj te bo nekdo ustrelil ali kdaj ti bo na hišo padla bomba. A za večino ljudi v našem okolju, so vse te stvari samo po sebi umevne. Če sem čisto poštena si ne morem predstavljati, da bi bila lahko srečna v vojni – morda tu in tam, na trenutke že, ne verjamem pa, da bi bilo to lahko stanje, ki bi trajalo in trajalo. Je pa res, da si, ko sem pred leti hudo zbolela, tudi nisem predstavljala, da bom še kdaj srečna. V trenutku in za vedno je izginilo vse, kar me je do takrat osrečevalo: smučanje, tek, surfanje, gorsko kolesarjenje, kajak, reke, hribi, morje, pršič, potovanja, spoznavanje novih kultur, ljudi, študij, prijatelji, knjige, pogovarjanje, poslušanje, glasba, televizija, radio, samostojnost, neodvisnost. V bistvu sem izginila jaz. Brez vseh teh stvari, me ni bilo več – vsaj tako sem čutila. Bila sem v prvi vrsti športnica, potem študentka, prijateljica in kar naenkrat nič od tega. Kar naenkrat sem bila huda bolnica – le to in še hči in nič drugega, nikomur. Imela pa sem srečo, da me je že po slabem letu srečala pamet in sem ugotovila, da so to le označbe, le besede, ki ne mene, ne nikogar drugega ne morejo zaobjeti, definirati, označiti. Primerjava bi bila zdajle težko bolj neposrečena, a to je tako nekako kot z bogom oz. z Zavestjo, s tistim nečim, kar preveva vse in vsakogar od atoma, črvička, do slona in hribov, morij in dreves. Nekdo temu reče Krišna, drug vidi povsod naravo Bude, tretji Alaha, četrti enostavno kozmično zavest. Veliko različnih imen, za eno in isto stvar. Imena in oblike, ki jo določena stvar/oseba zavzema se spreminjajo, rojevajo in umirajo – spet in spet in spet. Bistvo, esenca pa ostaja nespremenjena – večna, nesmrtna, neuničljiva.

In tako sploh ni pomembno ali smo tako bolni, da ležimo v postelji – mesec za mesecem, leto za letom, ali pa drvimo po belih strminah. Ali smo uslužbenci pri bančnem okencu ali direktorji ali otročiči v vrtcu, prašički, krave, kiti, vrabci, v svojem bistvu smo vsi…ne le enaki, vsi smo eno. Le da to eno zavzema nešteto oblik in nosi nešteto imen. Če vzamemo veliko kepo gline, lahko iz nje oblikujemo živali, lahko naredimo vrče različnih oblik, krožnike, skodelice, človečke itd. In ja, na prvi pogled so si naši izdelki zelo različni, a vsakdo ve, da so vse te oblike glina.

In tako je tudi sicer v življenju. Po eni strani smo vsi različni, hkrati pa smo vsi eno. Vse te površinske razlike se mi zdi, da so zato, da nam ni dolgčas: da se lahko kregamo – beli in črni, katoliki in muslimani, ženske in moški, delavci in vodje itd. Vse skupaj je velika igra, žal večinoma tragedija, v kateri vsi dobimo svoj trenutek na odru večnosti in vsak od nas misli, da ima glavno vlogo. Seveda ne, le kako. Je pa res, da so vse vloge v igri pomembne. Zavedati se moramo, da je vse le igra, hkrati pa, da je pomembno, da svojo vlogo, katerakoli nam je bila pač dodeljena (mama, oče, hči, steklar, zdravnik, bolnik, vrtnar, pesnik, slikar, fizik…) odigramo po svojih najboljših močeh. To je naša dolžnost – vsako uro, vsak dan, celo življenje, v svoji vlogi pomagati drugim. Kot piše že zgoraj, so vsi ti “drugi” (ljudje, živali, rastline, gore, reke…) v bistvu mi sami. Pomagati drugim, biti tu za druge, misliti na druge, je naše odrešenje. S tem, ko “služimo” drugim se naš ego počasi manjša in ker se ego manjša, se vse bolj odkriva naša prava narava, ki je mir in sreča ali pa božanskost, če vam je ljubše. Besede so tu nepomembne. Kar je pomembno, je pozabiti nase in ko pozabimo, se spomnimo, se najdemo v vsakomer in v vsem kar je, kar živi: v rumenem hrastovem listu, v travni bilki, v klicu jelena v mrzli noči, v umirajočih morjih, v vsakem padlem drevesu, v otroku z avtizmom, v umirajočem bolniku z rakom, z AIDS-om, v čebeli na cvetu…

100_1256poprava

Vse kar je, sem jaz in jaz sem vse, kar je. In ko to ne le veš, ampak ko to postane resnica, ki jo čutiš globoko v sebi, si rešen. Postaneš ponižen in hkrati zdravo ponosen, postaneš pogumen, ker veš, da tisto kar enkrat je, ne more ne biti. Ego je velika reva in zato se brani in brani. Samo, da mu okrog ušes zaveje nežna sapica, se že prestraši in udari nazaj. Ljudje z največjim egom, so tudi najbolj prestrašeni in se ves čas čutijo ogrožene, zato iz njih letijo grde jezne besede ali pa čutijo, da se morajo vedno in povsod dokazovati, tisti že zelo resno bolni primeri pa hodijo naokrog s pištolami in bombami, da bi ustrahovali druge. Resničen pogum je vedno nežen. Kdor se je vsaj do neke mere rešil ega, ne rani – nikogar in ničesar, in nikoli ne uničuje, vedno gradi in neguje.

Prav tako, kot ne vidimo svoje glave, razen takrat, ko gremo mimo ogledala, nam ego onemogoča videti našo pravo naravo. In ko le-tega odstranimo, vidimo, da sta mir in sreča v nas, prav tako kot je glava na vratu. Brez ega lahko zasije naša prava narava.

Zato se splača potruditi in se v čim večji meri znebiti vsiljivca. Znebiti. Ne ravno nasprotno, ne, kar žal počne velika večina, ki poskuša na raznorazne vedno nove načine svoj že tako bolestno napihnjen ego še povečevati. Obe glavni zenovski šoli – soto in rinzai, svetujeta vsem tistim, ki želijo biti srečni: ubij ego! Enako nam svetuje Bhagavad Gita, ta večni in nenadkriljivi učbenik o človeški naravi in umu, enako spet, svetujejo lame, ki prav to delajo že več kot dve tisočletji, tiho in mirno, na Strehi sveta. Težko si zamislim, da so vsi ti velikani človeštva, kot bi se reklo v angleščini deluded, torej popolnoma “zblojeni”. Oni zagotovo ne, večina nas, žal ja.

Vsak, ki si torej želi resnične sreče in miru, si lahko torej izbere eno ali več metod s katerimi se zelo počasi in z zelo trdim delom rešiš ega. Večina ne more presedeti vsak dan osem ali deset ur na blazini za meditacijo, vsi pa lahko strežemo drugim, mislimo na druge, živimo le za druge. Če se vam to sliši zelo neugodno…potem kar na delo.🙂

Vsa drobna dnevna opravila opravljamo v duhu darovanja. Vse naše življenje naj postane dar. Komu darujemo, sploh ni pomembno: lahko naravi, lahko staršem (so lahko že desetletja pokojni), lahko Budi, Krišni, Jezusu, gozdovom, morju, bolnim otrokom, čisto vseeno je. Pomemben je le duh in to, da si rezultatov našega dela ne lastimo. Pač nekaj naredimo in to darujemo, recimo Krišni, čisto v enakem duhu, kot pripravimo čudovito večerjo za goste in jim jo ponudimo. Hkrati pa se ves čas zavedamo, da mi sami v bistvu ne delamo nič, da smo le orodje skozi katerega se v vsakem trenutku izraža kozmična zavest, ki je ravnokar skuhala večerjo na našem štedilniku.

100_1656

Želim vam srečo in mir, ki trajata in trajata, ne glede na vse.

This entry was posted in Life is a meditation and tagged , , , , , . Bookmark the permalink.

9 Responses to Resnična sreča

  1. janez says:

    vse je napisano in zelo težko je, nestrinjati se z zapisom, pa čeprav mnogokrat zaboli, saj udari na tista mesta, kjer nas je večina najbolj občutljivih. zavestno se izmikamo in se krčevito zatekamo v instant rešitve (black friday, Valentine’s day,…pa še kup drugih norosti) samo, da se nam ni potrebno soočati s samim seboj. a upnje ostaja, saj nas neprestano uči življenje in učimo se sami, eni bolj, drugi manj uspešno. A pomembno je, da poskušamo, da imamo srce in da se zavedamo, da nismo center vsega in da, ko in če nas ne bo, se ne bo vse skupaj končalo.

    Tanja, čim več piši!

  2. DaMir says:

    prebujanje… Lepo je brati preproste resnice, ki jih zavest širi skozi tebe🙂

  3. Nada says:

    Oj Tanja, tole sem ze dvakrat prebrala, sredi noci je in razmisljam , kako bi tvoje misli posredovala tistim, ki bi to morali prebrati in razumeti ? Cutim s teboj, prosim pisi se in se…….Nada

    • Tanja says:

      Uuuuu-uuuu, Nada, tukaj še ena sova.🙂 Hvala, da si se kljub nič prostega časa pretolkla vse do konca. Slabo je napisano, ker sploh nisem vedela, o čem točno želim pisat. Najprej sem mislila, da bo nekaj o ognju in toploti oz. toplini, potem so šle pa besede kar svojo pot.🙂 Kako povedati drugim, ne vem…meni ni uspelo, tako kot sem si med pisanjem želela. O teh stvareh vedno berem v angleščini in jih zato po naše sploh ne znam ubesedit.
      Želim miren in sproščujoč vikend.

  4. Sabina Vodenik says:

    Kakšna sreča! Tako čudovit zapis! Vsak po svoje pusti sledi, a ta še posebej globoke.
    Tanči, ujemi svojo srečo! Ta trenutek.Danes. Jutri. Vsak dan.

  5. Florina says:

    Came back to reread this. Will keep coming back I think. Love you sister

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s