S haikuji do mirnejšega sveta

Včeraj sem začela brati knjigo pesmi, ki jih je zbral in uredil R.H Blyth. Prav on je zaslužen za popularizacijo haikujev na Zahodu. Bil je eden prvih zahodnjakov, ki je v tistih nekaj besedah, kolikor jih haiku vsebuje, prepoznal in začutil čisto pravo pesniško obliko. Zelo drobceno sicer, a zato toliko bolj privlačno za svet in življenje, v katerem vsem zmanjkuje časa. Izpostavil pa je še eno prikupno plat teh majhnih pesmic in to je jezik. Za haikuje je značilno, da je jezik zelo preprost, tak kot ga govorimo in da ne vsebuje nobenih liričnih elementov, nobenih metafor in drugih zverinic, o katerih smo se učili v šoli. Zato je haiku tako čudovita oblika za široke množice, saj jih lahko piše tako otrok v osnovni šoli, kot starostniki in vsi vmes.  Za pisanje haikujev nam ni treba biti pesnik, seveda zelo pomaga če smo, nikakor pa to ni pogoj za zelo dober haiku.

Sama jih pišem zelo rada, ne sicer tako rada kot tanke, a rada. Tanka je večja sestra haikuja, malce bolj sproščena, saj lahko sodobna angleška tanka govori o čisto, čisto vsem iz našega življenja, tudi o zelo osebnih stvareh, medtem ko haiku praviloma ni oseben in ni vezan direktno na človeško naravo, nanjo večinoma le nakaže.

Prav zato vse več ljudi uporablja obliko tanke za zapisovanje vtisov iz vsakodnevnega življenja, se pravi kot dnevnik, s to razliko, da nam tanka, ki vsebuje tam nekje od 12-22 besed vzame bistveno manj časa.  Lepo je, da tako za haiku, kot za tanko nobena stvar ni premajhna ali premalo pomembna, da je ne bi bilo vredno zapisati. S tem se ne učimo le pisati, ampak tudi stvari, ki so mnogo pomembnejše: biti pozoren, se ustaviti in umiriti, opaziti drobne vsakodnevne stvari in jih predstaviti v novi luči, jim vdahniti svežino.

101_9790

Svežina misli, asociacij je pri teh drobnih pesmicah zelo pomembna, saj s tem vadimo naš um, da začne vsakodnevne, zelo navadne reči dojemati kot posebne, edinstvene. S tem dosežemo v kvaliteti življenja velik premik na bolje, saj kar na lepem živimo v svetu, ki je poln neponovljivih trenutkov in čudes. Vse postane čarobno.

Poleg svežine, se mi zdi zelo pomemben element tank in haikujev sočutje (do vsega živega), ki pa ne sme biti izraženo eksplicitno, ampak le toliko, da ga bralec lahko razbere oz. začuti. Vloga bralcev je pri haikuju in tanki zelo pomembna, saj bralec postane ustvarjalec. Pri obeh oblikah je pomembno, da stvari ostanejo nedorečene, skrite, da niso nikoli preveč eksplicitno izražene, tako da bralec oz. bralka pesem lahko dopolni sama, da sama začuti tisto neimenovano, neizrečeno, pa naj bo to veselje, globoka žalost ali pa nekaj čisto drugega.

Prej sem omenila sočutje. Če hočemo pesmi vdahniti sočutje, ga moramo čutiti in pri mikro poeziji, zaradi tako zelo majhnega števila besed, ne moreš nikogar pretentati, saj ni prostora za olepšavanje in okraševanje. S pisanjem teh drobnih pesmic, se sočutje v nas prebudi kar samo. Ko opazuješ drobne stvari: mravljice, cvetove spominčic, ptice…jih spoznaš, postanejo del tvojega sveta, tvoji prijatelji in nič in nikogar več ne moreš raniti.

S pisanjem mikro poezije naš svet postaja večji in večji. Žal večina živi v svetu ljudi. Srečujemo se le z ljudmi, poslušamo mnenja ljudi, živimo ne v naravnem svetu, a v svetu, ki ga je naredil človek: stolpnice, ceste, pisarne, trgovska središča, telovadnice… In to je majhen, majhen svet, saj smo le ena izmed milijonov vrst življenja na Zemlji in vsaka izmed vrst nas lahko nauči nekaj, kar nas noben človek ne more, vsaka nam podari nekaj, kar nam ne more nihče drug in v nas prebudi občutke, ki jih sicer ne čutimo. Verjamem, da bi bilo bistveno manj depresij in drugih psihičnih obolenj, če bi ljudje spet vzpostavili resničen, pristen stik z drevesi, s pticami, travniki, z zemljo…to je v nas, tako smo živeli tisočletja. Ploščati mrtvi ekrani, površine visokega sijaja, pravilne oblike, ravne linije, umetna svetloba, sedenje, sedenje, vse to je prišlo tako zelo na hitro, da je nemogoče, da bi se naša telesa in duše na to lahko prilagodile.

101_9809

In pri ponovnem vzpostavljanju resničnega stika, komunikacije z več kot človeškim svetom, nam lahko pomagajo haikuji in tanke. Tu dobimo možnost, da postavimo v ospredje bitja, ki niso ljudje. Literatura vedno govori o ljudeh in njihovih usodah, novice na TV in radiu so o ljudeh, v revijah beremo o ljudeh, z zornega kota ljudi. V haikuju, kljub temu, da ima le nekaj besed, pa je dovolj prostora še za druge, da jim damo glas, da pokažemo svetu, da si delimo naš življenjski prostor in naše življenje z živalmi in rastlinami in da vsaka od njih šteje. Stari japonski mojstri trivrstičnic, sploh Issa, je večino haikujev napisal o drobnih živalicah in v njegovih pesmih čutiš, kako globoko je ta nežna, tenkočutna duša občutila trpljenje, strah ali pa veselje vsake bolhe (takrat jih je bilo dovolj še v vsaki hiši), komarja, gosenice. Vsak haiku Isse, nam pokaže, da je življenje neprecenljivo in da življenj ne moremo deliti na tista, ki štejejo več in tista, ki štejejo manj.

102_0309

Haikuji in tanke so kljub svoji majhnosti velike pesmi, saj lahko zaobjamejo vso veličino življenja. Pisanje le-teh pa pripomore k miru v svetu, saj nas naredi bolj umirjene, bolj sočutne, srečnejše. Miren in sočuten ter srečen človek pa zagotovo ne misli o bojevanju in ubijanju.

Seveda lahko pesmice pišemo le zase. Lahko pišemo dnevnik v obliki tank ali pa pesmi dodamo še nekaj vrstic napisanih v prozi. Lahko pišemo haikuje ali pa haibune (kombinacija haikuja in proznega besedila, ki haiku razširi, pojasni), lahko ustvarjamo haige (kombinacija haikuja in ilustracije, slike, risbe, fotografije). Možnosti je ogromno in vsak lahko izbere tisto, kar ga najbolj veseli. Sploh ni pomembno ali je tanka slaba ali dobra (no, razen če si pravi pesnik, seveda), pomembno je, da se ustavimo, da opazimo in da se ob ustvarjanju zabavamo. Sama sem dve leti pisala tanke, haikuje in različice le-teh (senryu, sedoka, gogyokha, gogyoshi, ryuka…) na Twitterju in se ob tem neizmerno zabavala. Tam je čudovita skupnost mikro pesnikov s celega sveta, ki v pesmih delijo svoje življenje, opažanja, svoje veselje, padce in vzpone z drugimi. Nudijo tudi veliko podpore in vzpodbude drugim, tako da se kot ljubiteljski pesnik lahko lepo razvijaš in rasteš. Žal pa ni na Twitterju še nikogar, ki bi pisal mikro pesmi v slovenščini…pa bi bilo fino. Mogoče bo pa prav nekdo od vas prvi. Slovenščina je lepa in haiku se ji poda.

This entry was posted in Tiny Poems and tagged , , , . Bookmark the permalink.

4 Responses to S haikuji do mirnejšega sveta

  1. janez says:

    no, sedaj pa kar malo več vem o japonski kratki poeziji, oblikah , načinu pisanja in branja ter dojemanja. super. in če sem prav razumel, se lahko celo zgodi, da bomo v nadaljevanju prebrali kakšno odlično tanko o drežniški lepotici, ki se ponosno nastavlja na tvoji fotki🙂

  2. janez says:

    čakam!!

  3. Sabina Vodenik says:

    Poučno in spodbudno. Kako ujeti vse trenutke. Jih ozavestiti. Shraniti v srce in ob tem napisati par besed. TANJA, HVALA!

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s