O delfinih in ljudeh

Pred dnevi sem zaključila z branjem knjige o delfinih, ki jo je napisala strokovnjakinja za oceane in raziskovalna novinarka, Susan Casey.

Začne se s skoraj nezemeljsko lepim opisom njenega plavanja z jato divjih delfinov v enem od havajskih zalivov. A tako kot ob koncu njenega plavanja sonce pade v morje in se stemni, tako je tudi z resničnimi zgodbami v knjigi, saj nas avtorica mojstrsko popelje od Taijija na Japonskem, do Salomonovih otokov, naprej v SeaWorld v Orlandu, Marineland v Kanadi, vmes pa se pogovarja s trenutno vodilnimi znanstveniki, ki raziskujejo delfine. Med njimi so nevropsihologinja za delfine in mnogo drugih, sicer neznanstvenikov, a ljudi, ki dobesedno vsak dan žrtvujejo svoje življenje za zaščito teh živali, med njimi izjemni Ric O’Barry (vodja projekta the Dolphin Project), ki je zaslužen za to, da so grozote, ki se vsako leto dogajajo v Taiju prišle na dan in ki že desetletja potuje po celem svetu, od delfinov, do delfinov, ki potrebujejo zaščito pred nami. Velikokrat so ga že hudo pretepli, grožnje s smrtjo njemu in njegovi družini pa so postale del njihovega vsakdana. In takih borcev kot je on, ki so svoje življenje nesebično posvetili delfinom je v knjigi še kar nekaj, verjetno je najtežje Lawrencu Makiliju, ki je domačin s Salomonovih otokov, kjer prebivalstvo podpira poboje delfinov in jih hoče pomoriti kolikor je le možno, saj za pomanjkanje rib v okoliških vodah ne krivijo prekomernega ribolova, ampak menijo da so delfini preveč požrešni.  Številka se vam bo verjetno zdela popolnoma neverjetna, a domačini so lovljenje in pobijanje delfinov tako dovršili, da jih v dveh dneh ubijejo več kot tisoč in Lawrence Makili je tam v bistvu sam proti vsem: proti vladi, proti vaškim poglavarjem, proti prebivalstvu, tako da so ga pred kratkim do nezavesti pretepenega vrgli iz prtljažnika avtomobila v gozd in je preživel le po zaslugi starega gospoda, za katerega morilci niso vedeli, da živi v majceni koči v bližini kraja, kjer so pustili umirajočega Lawrenca.

 

delfin-spinner

Spinner dolphin/ Dolgokljuni progasti delfin

Grozot, ki se z ujetimi delfini dogajajo v ujetništvu ne bom opisovala, ker jih je težko brati. Povem naj le, da se strokovnjaki strinjajo, da so delfini čustveno zrelejši od ljudi. Seveda imajo, tako kot mi, dve možganski hemisferi, imajo pa na prednjem delu glave, tam, kjer imajo tisti prikupni hribček, še dodatno hemisfero, ki se ji v angleščini reče melona. Ta del možganov je specializiran za čustvovanje. Seveda so delfini, tako kot večina življenja zaviti v tančico skrivnosti in prav je tako, se pa znanstveniki strinjajo, da imajo neprimerno večjo zmožnost empatije kot ljudje. To je tudi razlog, ki tiči za množičnim nasedanjem delfinov in kitov. Tudi če sta v jati bolna samo dva delfina od recimo osemdesetih, bo v večini primerov nasedla cela jata, ker delfini čutijo, da je njihovo telo podaljšek telesa vseh drugih delfinov v jati. Skupnost, sodelovanje, pomoč drug drugemu je za delfine, za razliko od nas, glavni del življenja. Vrsta delfinov v angleščini znana kot false killer whale oz pseudorca oz po naše mala orka (mala sabljarica) je znana celo po tem, da velikokrat potapljačem prinese darilo, recimo sveže ujeto tuno. Tudi med sabo, ko ena izmed njih ulovi ribo, si jo potem podajajo sem in tja, od ene male orke do druge, brez da bi katerakoli zagrizla vanjo in šele, ko jo vsaka malce podrži v ustih, začnejo s hranjenjem. Ne vem, če je še katera vrsta živali takšna, da bi ljudem ponudila svojo hrano. Saj kužki so krasni, prikupni, a ko jim daš kost ali nekaj za pod zob, ti tega ne bodo ponudili nazaj. Njihova hrana, je njihova.

delfin--bottlenose

Bottlenose dolphin/ Velika pliskavka

Delfini se tudi prepoznajo v ogledalu, vedo, da tisto kar prikazuje televizija ni resničnost, razumejo razliko med stavkoma: odnesi žogo k surfu in odnesi surf k žogi, prepoznajo različne dele svojega telesa, sploh pa jim možgani delajo neprimerno, neprimerno hitreje kot nam (ker imajo debelejše živce in se po njih signali hitreje prenašajo), tako da znanstveniki pravijo, da se prav vidi, kako se v družbi ljudi dolgočasijo, ker mi vse tako nemogoče počasi procesiramo.

Veseli me, da je pri nas ujetništvo delfinov prepovedano in upam, da se v prihodnje nam, Boliviji, Čilu, Kostariki, Hrvaški, Cipru, Madžarski, Indiji in Švici pridruži še več držav. Sploh bi morali ujetništvo vseh živali prepovedati povsod. Tisto, kar vidimo lahko v živalskem vrtu res ni kamela, ni zebra, kondor, šimpanz. Žival ni le dlaka in kremplji in peruti. Kondor je kondor le v divjini. Kondor so hribi in veter in zračni tokovi in plen, ki ga lovi in še mnogo, mnogo drugega.

V Kanadi je ujetništvo delfinov zakonsko popolnoma neurejeno, saj bi bilo dovoljeno, če bi na vrtu skopal luknjo, jo napolnil z vodo in dal vanjo delfina, zato je njihov Marineland prava nočna mora, saj imajo orko Kisko v tako majcenem bazenu, da se v njem komaj obrne in čisto sama je, kar je za orko (orke so delfini) še huje, kot je samica za človeka. V ujetništvu dobijo delfini različne psihične motnje, mnogo se jih brez prestanka zaletava v stene bazenov, grizejo beton, tako da si popolnoma uničijo zobe, veliko pa jih postane hudo agresivnih, tako da so že kar nekaj ljudi (zaposlenih v teh vodnih parkih) ubili, sploh orke, ki v divjini niso poškodovale ali ubile še nikogar. Zaradi tega je večina delfinov v ujetništvu stalno pod velikimi odmerki pomirjeval.

delfin --orca

Orca/ Orka

Se pa tudi delfinom, ki živijo prosto, na svobodi, ne godi nič kaj dobro. Daleč od tega. Večina je bolnih, zaradi grozljivega kemičnega in zvočnega onesnaženja oceanov. Uboge živali so tako nasičene s pesticidi, herbicidi, antibiotiki, zaviralci gorenja, težkimi kovinami in mnogimi drugimi kancerogeni, da je potrebno, ko umrejo, z njihovimi telesi ravnati tako, kot z nevarnimi odpadki. Delfini v Evropi bolehajo za herpesom, ker imajo zaradi onesnaženja in posledično stalnega hudega stresa zelo oslabljen imunski sistem, delfine po celem svetu pestijo rakava obolenja in odprte rane na koži.

Nič manj hudo kot je kemično onesnaženja voda pa ni zvočno. Delfini vidijo namreč s sluhom, v morju se orientirajo z odbojem zvoka. V angleščini se temu reče “echolocation”. Imajo do popolnosti razvite in dovršene sonarje, s katerimi lahko na 60 metrov v čisti temi zaznajo stvar debelo in veliko kot je naš noht na mezincu. S sonarjem lahko razčlenijo vsako stvar do molekularne ravni. Ločijo med plato narejeno iz aluminija in tisto iz bakra. Njihov vid-sluh je kot rentgen, saj vidijo oz. slišijo skozi predmete. Tako vidijo notranje poškodbe pri drugih delfinih, ribah, ljudeh, vidijo, če je samica noseča itd. Sonar deluje tako, da delfini spustijo zvok, ki se od predmetov odbija spet nazaj k njim in iz podatkov, ki jih z neverjetno hitrostjo procesirajo njihovi možgani, potem vedo kje so, kaj jih obkroža itd. Njihov sluh je tako neprimerno občutljivejši kot naš, hrup v oceanih pa nepredstavljiv: velike ladje, tankerji, vrtanje, oljne ploščadi, raziskovanje morskega dna z nizkozvočnimi sonarji, vojaške vaje s sonarji, ki so tako hrupni, da jih ne prenesejo niti v primerjavi z delfini gluhi potapljači, eksplozije, ki jih izvaja vojska. V vodah okrog Havajev, kjer se zadržujejo velike jate (po 200 osebkov) različnih vrst delfinov ima ameriška mornarica stalne vaje. V petih letih imajo tako odobrenih 500.000 ur sonarjev in 260.000 eksplozij.

Hrup tankerjev je pod vodo okrog 180 decibelov, pri 185 decibelih nam poči bobnič. Najhujši hrup pa povzročajo zračni topovi s katerimi naftne družbe preiskujejo morsko dno. Približno na vsakih deset sekund, po več mesecev skupaj, poči takšen top z jakostjo 250 decibelov. Jakost eksplozije v Hirošimi pa je bila 248. Zvočno onesnaženje je za morske živali ubijalsko, zaradi le-tega jih veliko ogluši, povzroči jim celo odpoved notranjih organov. V takem hrupu se delfini ne znajdejo, saj odboja svojega zvoka ne morejo slišati, poleg tega tudi ne najdejo hrane in tako končajo cele jate na obali. Njihove oči in ušesa pa so velikokrat tako poškodovana, da jim iz njih teče kri.

delfin --beluga

Beluga Whale/ Beluga

Voices in the Ocean je zagotovo ena najboljših poljudnoznanstvenih knjig kar sem jih prebrala in verjetno tudi ena najbolj žalostnih, zato je bilo branje kljub lepoti jezika in kljub zanimivim podatkom, ki so mi bilo čisto novi, kar težko. A vedno je najslabše zatiskanje oči in pretvarjanje, da je vse v najlepšem redu. Ob branju sem veliko prejokala in bolečine, ki jih že itak velikokrat čutim zaradi našega okrutnega ravnanja z vsemi drugimi bitji, so bile ob tej knjige še nekoliko večje. V resnici jo je težko brati in ne začeti dobesedno sovražiti naše vrste. Nekateri si želijo jesti meso delfinov ( v katerem je dovoljena količina živega srebra prekoračena za približno 5000krat), nekateri si želijo plavati z delfini v ujetništvu, drugi bi jih radi opazovali pri izvajanju vragolij v bazenih, nikoli pa nihče ne pomisli, se ne vpraša, kaj bi radi delfini.

Vse ubijanje živali, rastlin, radiranje gozdov z obličja Zemlje, vrtanje, miniranje vsega po vrsti, da bi prišli do vsake kapljice nafte, perverzno poigravanje z gensko kodo, kaže na kolektivno bolezen. Prav smešno se mi zdi, kako vse izmerimo, damo v grafe in razpredelnice, premetavamo številke sem in tja, ki vse kažejo na to, da smo sredi šestega masovnega izumiranja vrst (6th mass extinction), da se ozračje nevarno segreva in celo hitreje, ko so znanstveniki napovedovali, naredimo pa nič.

delfin--risso's

Risso’s Dolphin/ Okrogloglavi delfin

Zemlja je velikanski superorganizem star štiri in pol miljarde let. Je inteligentna in neskončno kreativna, tako da sem prepričana, da bo z lahkoto opravila z majceno vrsto, ki je prilezla iz svojih jam pred borimi 200.000 leti. In to me tolaži.

(Fotografije delfinov so z Googla.)

 

This entry was posted in For Love of Our Planet, Tiny Poems and tagged , , , . Bookmark the permalink.

3 Responses to O delfinih in ljudeh

  1. janez says:

    Tanja, tale prispevek pa ni samo za na Wabi Sabi, ampak bi moral vsaj v kakšno prilogo kakšenga dovolj branega časopisa. mogoče tudi učbenik ne bi bila slaba ideja. že ko prebiram tvoj zapis, se mi kar ježi koža, kako je šele ob branju knjige, da ne pomislim kako ob doživljanju norij, katere izvajamo in ki so jim priča mnogi zanesenjaki, ki želijo vsaj največje norosti preprečevati. za nora dejanja pa so vzpodbude lahko različne, lahko zaradi želje po silnih zaslužkih, pri drugih zaradi tradicije in kulture,pri enih pa so zgolj odraz objestnosti. celo verjamem, da se še da kaj storiti, a silnega kolesa, ki se je začelo vrteti ni mogoče ustaviti naenkrat. če bomo ukrepali danes bodo rezultate mogoče uživali naši otroci in vnuki, če pa ne bomo, bomo strašljive posledice zagotovo občutili že mi. žalostno, a očitno smo ludje nagnjeni k samouničenju. hvala ti

  2. Sabina Vodenik says:

    Tanja, hvala. A veš, kol’k sem tuhtala o tej knjigi. Odkar ‘vem zanjo’.
    Kar brez besed ostanem…Med čudenjem pomešano z bolečino hkrati…

  3. Tanja says:

    Ja, knjiga mi je bila zelo všeč. Veliko novega sem izvedela, čeprav tudi mnogo takega, kar mogoče rajši ne bi, stvari, ki jih je kar težko doumet.

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s