Mountains Breathing, Mountains Teaching

The best part of yesterday was the late evening, when it was already a bit dusky in the valley and the mountain towering above our house was gloriously lit up by the setting sun. When I came in the kitchen and saw the dear old mountain dusted by fresh snow, glowing softly orange in the setting sun, I forgot to breathe and was transported to a nice, soft place – very quiet, peaceful and eternal. I can feel (or at least like to imagine that I do) a sacred breath in all of nature, but nowhere else as strongly as in the company of these mysterious ancients made of stone and rock. To me, they are nature’s cathedrals of profound serenity, of patience and wisdom.

When I was a kid, I couldn’t be still, I had to ski and climb, run, wind-surf, cycle, anything, which allowed me to move and move and move a lot. Yet despite it, I could sit for a long while atop the boulder at my grandparents’ holiday home and watch, just watch the mountains. Like all mountains, those didn’t move either, they just stood there completely still, with their grey old heads up in the sky, sometimes wearing a white or a black cloud-beanie, but despite their utter stillness, they were fascinating and I never got bored of watching them. To this day I feel there’s something alive about them. If they know you and trust you, they reveal secrets to you, that otherwise they only share with the winds and the wild animals, who have made their home in the rocky and snowy embrace in the clouds.When you get quiet inside, you can actually feel them taking slow, easy, deep breaths, their out-breaths filling the world with quietude and peace.

I’m grateful I can live so close to them and even though I now cannot climb them, the strong bond forged between us when I was a kid will remain forever and I’ll always look up to them as not only my dear friends, but also as my teachers. In their ancient wordless langauge they teach me patience, resilience, stillness, strength and endurance.

Posted in Wildflower Moments | Tagged , , , , , , , , | 7 Comments

Reason for Hope

I just finished reading Reason for Hope by Jane Goodall. Dr. Jane is one of my heroes and her comittment to fighting for the chimpanzees, for the forests, the environment in general, inspires me daily. If I weren’t ill, I’d want to be as much like her as possible. Knowing that I cannot help the ailing planet, I at least try not to harm it. Maybe that’s all the planet really needs. Gaia’s intelligence and creativity are beyond what our finite minds can conceive and maybe she doesn’t need anyone to rescue her, she only needs to be left alone, to not be assaulted day in, day out in thousands of terrible ways.

Dr. Jane celebrated her 80th birthday a few weeks back, but she still spends around 300 days a year away from her home in Bournemouth, England, travelling all over the world and giving lectures, leading youth programmes, talking to governments, scientists, fighting in her kind, peaceful and compassionate way for those, who cannot defend themselves.

The above mentioned book is very beautiful and a worthwhile read for anyone. Her descriptions of Gombe in Tanzania in the late 50s and in the 60s are truly breathtaking and her observations of the chimpanzees very revealing. But it’s sad, too, when she describes how the region has changed since then, how the vast majority of once lush forests have been chopped down and how the chimpanzees and other animals have less and less space to live and how the slopes are eroded, the soil being washed away by the rains into the lake Tanganyika.


But the main message of the book is about us. About ordinary people, like myself. Dr. Jane says that the majority of people suffer from an illness called just me-ism, meaning that many people think that as individuals they cannot do anything to help heal the planet. She says, what I too know to be true, namely, that we are extremely powerful and that we must act and now. If all the millions of people who think: I can’t do anything, would think just the other way around…imagine that! Imagine millions of people all over the world knowing the power is in their purse, wallet, credit card. Each day we impact the world in many ways and we can choose what kind of impact we want to make. If millions of people only bought organic food, the coorporations selling poisoned food sprayed with pesticides and herbicides, would soon realise that the sales and profits have fallen and they would figure out that the way to go is organic. If millions upon millions of people only bought cosmetics not tested on animals, the companies who torture the animals in labs would soon change that, because no company wants to go bankrupt. It is true that organic is always more expensive than the poisoned food, but nothing comes with such a huge price tag as the environment: waters, air, soil, everything,  heavily polluted with cancerogenous chemicals.

That basically is the most important message of the book. To wake up, to realise that as consumers we are powerful and can create the future we want for ourselves and for our children, also those unborn as of yet.

Another mesage is, that as a species most evolved intelectually and emotionally we have a responsibility to all other species. They, too, have the right to live without pain and suffering and have the right to their environment, to enough space. We cannot occupy every tiny spot on the planet and we must know that animals and plants, too are creatures who feel. Just like we do, only in their unique, special ways. Chimpanzees and many, many other animals feel sadness, they grieve, they are frightened, they are happy. Chimpanzees hug each other when they haven’t met for a day or two, they kiss each other upon meeting, they try to comfort each other when they are sad and they can sense these feelings in other species. In the book Dr. Jane recalls her visit to a lab in the USA, where scientists performed experiments on the chimpanzees. She knelt down in front of a tiny cage where a chimpanzee called JoJo had been kept for a decade. The cage was so small that JoJo could hardly move. Shocked, Dr. Jane reached with her hand through the cage bars and Jojo gently took her hand in his. Slowly he started to stroke her arm and when he saw tears running down Jane’s cheeks, he reached through the bars and started to wipe them away.

🌼 🌼 🌼

I’d like to end the post with three quotes by Dr. Jane:

  1. “You cannot get through a single day without having an impact on the world around you. What you do makes a difference, and you have to decide what kind of difference you want to make.” 

2. “Michael Pollan likens consumer choices to pulling single threads out of a garment. We pull a thread from the garment when we refuse to purchase eggs or meat from birds who were raised in confinement, whose beaks were clipped so they could never once taste their natural diet of worms and insects. We pull out a thread when we refuse to bring home a hormone-fattened turkey for Thanksgiving dinner. We pull a thread when we refuse to buy meat or dairy products from cows who were never allowed to chew grass, or breathe fresh air, or feel the warm sun on their backs.
The more threads we pull, the more difficult it is for the industry to stay intact. You demand eggs and meat without hormones, and the industry will have to figure out how it can raise farm animals without them. Let the animals graze outside and it slows production. Eventually the whole thing will have to unravel.
If the factory farm does indeed unravel – and it must – then there is hope that we can, gradually, reverse the environmental damage it has caused. Once the animal feed operations have gone and livestock are once again able to graze, there will be a massive reduction in the agricultural chemicals currently used to grow grain for animals. And eventually, the horrendous contamination caused by animal waste can be cleaned up. None of this will be easy.
The hardest part of returning to a truly healthy environment may be changing the current totally unsustainable heavy-meat-eating culture of increasing numbers of people around the world. But we must try. We must make a start, one by one.” 

3. “We have the choice to use the gift of our life to make the world a better place–or not to bother.”

🌼 🌼 🌼

 The change won’t ever be made by the governments and the industry etc. You are the change. I am the change. And to know that, is exhilarating because we can start making the world a better place right this minute.

🌼 🌼 🌼

Photo sources:

upper left:

upper right: by Michael Christopher Brown

lower centre:

Posted in For Love of Our Planet | Tagged , , , , , , , , , , , , | 6 Comments

A Cricket With Important News

Sylvia Plath said: I’d be much happier if I didn’t think. Oh, Sylvia, I, too, at least if I didn’t think of so many foolish things, which scare me.

I was just thinking this very thing, when suddenly I heard something, a sweet small voice, so familiar and so dear to my ears. Quickly, quickly, I opened the picture window and yes! Unmistakably: a cricket. The very first field cricket of the year. He stopped chirping right away, because my having opened the window scared him. They are sensitive creatures and enjoy their peace and quiet and don’t like to be disturbed.

But it was enough. The magic had been woven. Funny, how sometimes something so tiny can suddenly become big and important…so many ways we make ourselves happy, even if it means blowing out of all proportion a tiny event.

But to me, it was the most important event of the day, more important than any in the news. The very first cricket! A lone courageous harbinger of warmth, of long summer days, of balmy star-studded nights, fragrant with wild flowers and tall grasses. The season of fresh juicy fruit and veggies, of the sunny sweetness of wild strawberries, of bare feet and breathing bodies, not imprisoned under the layers of clothes.

A happy season, I think. And the cricket said chirp, chirp and agreed with me.

Posted in Wildflower Moments | Tagged , , , , , , | 8 Comments

A Friendly Breakfast

I eat little. There are seven billion people and we are on a small planet, so we must be careful to only use as much as we need and not more. Some 80% of the food I eat is homegrown in our big organic garden and in our orchard. It’s very good food: clean and nutritous, veggies and fruit, which have known only love all through their lives. That is important, because plants, too can feel, the way we do, only in their own special plant-way. Showing them love matters so much, because then they grow strong and healthy and when we eat them, we too get their health and strength.

Today, for breakfast, I had a smoothie, made from freshly picked lettuce and swiss chard, from last autumn’s apples, walnuts and berries. There was nothing store-bought in my glass, only veggies and fruit that I have known since they were but little seeds. It was a good breakfast: delicious and nutritious for my body and soul, healthy for Gaia and me.

Posted in For Love of Our Planet, Tiny Poems | Tagged , , , , , | 2 Comments

Dan Zemlje ali: Kaj čutim?

Dan Zemlje je vsak dan.


Naš dom, edini, ki ga imamo, obnašamo se pa kot neodgovorni najemniki, ki uničijo stanovanje in gredo drugam. A pri Zemlji “drugam” ne obstaja. Zato bi morali spet začutiti nekaj, tam globoko v naših srcih, ki verjamem, da se niso in se ne morejo spremeniti v skalo, začutiti, da smo le del nečesa nepredstavljivo lepega in velikega, nečesa, česar ne moremo razumeti. Izgubili smo občutek, da je vse sveto in tistega, kar je sveto, tistega ne uničuješ. Potrebujemo malce tišine, stran od hrupa naših misli, stran od telefonov in ipadov in televizije in plakatov, stran…in globje. Ne verjamem, da smo ustvarjeni za površinsko, površno življenje.


Pogrešam kontemplacijo, razmišljanje in čutenje. Predvsem čutenje. Ker ko nekaj veš in verjameš, si tak kot mnogi drugi, a ko čutiš, v resnici čutiš globoko v sebi, si edinstven, drugačen od vseh. In to pogrešam. Čutenje. Ljudi, ki bi si upali živeti iz srca in manj iz glave. Sama ne dam kaj dosti na glavo. 🙂 Ker mi še nikoli ni pomagala, samo zmedo mi dela (in vsem okrog mene), ta čudna reč na vratu in tisto, kar se skriva notri. Skoraj nikoli se ne vprašam: Tanja, kaj misliš o tem? Vsak dan pa se velikokrat vprašam: Kaj čutiš?

To drevo, kaj čutim ob njem? V angleščini se morda sliši bolje: This tree, how does it make me feel? This man, how does he make me feel? This newspaper article, how does it make me feel? This room? This sunset? This bird singing and whistling? Ta človek, kako se počutim ob njem, kaj začutim, ko sem z njim? Ta ptiček, ki poje in žgoli, kaj čutim, ko ga poslušam? Kako mi je? Traktor, oz. kmet, ki s pesticidi škropi polje, kako se počutim, ko to vidim, kaj začutim ob pogledu nanj? Onesnaževanje voda, izsekavanje gozdov, izginjanje živali 1000krat hitreje, kot bi bilo normalno… ko to gledam, doživljam, kaj čutim ob tem?


Kaj čutim? Majceno vprašanje, ki pa, če si ga zastavimo in nanj odgovorimo z vso iskrenostjo, popolnoma spremeni naše življenje in ravnanje. Mogoče je s tem težko začeti nekomu, ki je vajen živeti iz glave, gledati na stvari hladno in logično in mehansko. Gledanje iz srca in globoko čutenje ni za strahopetne. Velikokrat boli, velikokrat ne moreš dihat, a velikokrat tudi zato ne, ker si tako srečen, ker ti solze sreče ne pustijo do sape. Ko živiš vprašanje: Kaj čutim?, dobiš odgovor, kaj pomeni živeti, biti živ z vso svojo bitjo. In ko si živ z vso svojo bitjo, tudi čutiš in 100% veš, da si zares živ le v tesnem, čudovito intimnem odnosu z vsem stvarstvom, z vsem kar je.

In to (bi) spremeni(lo) vse.

Posted in Life is a meditation | Tagged , , , , , | 4 Comments

O delfinih in ljudeh

Pred dnevi sem zaključila z branjem knjige o delfinih, ki jo je napisala strokovnjakinja za oceane in raziskovalna novinarka, Susan Casey.

Začne se s skoraj nezemeljsko lepim opisom njenega plavanja z jato divjih delfinov v enem od havajskih zalivov. A tako kot ob koncu njenega plavanja sonce pade v morje in se stemni, tako je tudi z resničnimi zgodbami v knjigi, saj nas avtorica mojstrsko popelje od Taijija na Japonskem, do Salomonovih otokov, naprej v SeaWorld v Orlandu, Marineland v Kanadi, vmes pa se pogovarja s trenutno vodilnimi znanstveniki, ki raziskujejo delfine. Med njimi so nevropsihologinja za delfine in mnogo drugih, sicer neznanstvenikov, a ljudi, ki dobesedno vsak dan žrtvujejo svoje življenje za zaščito teh živali, med njimi izjemni Ric O’Barry (vodja projekta the Dolphin Project), ki je zaslužen za to, da so grozote, ki se vsako leto dogajajo v Taiju prišle na dan in ki že desetletja potuje po celem svetu, od delfinov, do delfinov, ki potrebujejo zaščito pred nami. Velikokrat so ga že hudo pretepli, grožnje s smrtjo njemu in njegovi družini pa so postale del njihovega vsakdana. In takih borcev kot je on, ki so svoje življenje nesebično posvetili delfinom je v knjigi še kar nekaj, verjetno je najtežje Lawrencu Makiliju, ki je domačin s Salomonovih otokov, kjer prebivalstvo podpira poboje delfinov in jih hoče pomoriti kolikor je le možno, saj za pomanjkanje rib v okoliških vodah ne krivijo prekomernega ribolova, ampak menijo da so delfini preveč požrešni.  Številka se vam bo verjetno zdela popolnoma neverjetna, a domačini so lovljenje in pobijanje delfinov tako dovršili, da jih v dveh dneh ubijejo več kot tisoč in Lawrence Makili je tam v bistvu sam proti vsem: proti vladi, proti vaškim poglavarjem, proti prebivalstvu, tako da so ga pred kratkim do nezavesti pretepenega vrgli iz prtljažnika avtomobila v gozd in je preživel le po zaslugi starega gospoda, za katerega morilci niso vedeli, da živi v majceni koči v bližini kraja, kjer so pustili umirajočega Lawrenca.



Spinner dolphin/ Dolgokljuni progasti delfin

Grozot, ki se z ujetimi delfini dogajajo v ujetništvu ne bom opisovala, ker jih je težko brati. Povem naj le, da se strokovnjaki strinjajo, da so delfini čustveno zrelejši od ljudi. Seveda imajo, tako kot mi, dve možganski hemisferi, imajo pa na prednjem delu glave, tam, kjer imajo tisti prikupni hribček, še dodatno hemisfero, ki se ji v angleščini reče melona. Ta del možganov je specializiran za čustvovanje. Seveda so delfini, tako kot večina življenja zaviti v tančico skrivnosti in prav je tako, se pa znanstveniki strinjajo, da imajo neprimerno večjo zmožnost empatije kot ljudje. To je tudi razlog, ki tiči za množičnim nasedanjem delfinov in kitov. Tudi če sta v jati bolna samo dva delfina od recimo osemdesetih, bo v večini primerov nasedla cela jata, ker delfini čutijo, da je njihovo telo podaljšek telesa vseh drugih delfinov v jati. Skupnost, sodelovanje, pomoč drug drugemu je za delfine, za razliko od nas, glavni del življenja. Vrsta delfinov v angleščini znana kot false killer whale oz pseudorca oz po naše mala orka (mala sabljarica) je znana celo po tem, da velikokrat potapljačem prinese darilo, recimo sveže ujeto tuno. Tudi med sabo, ko ena izmed njih ulovi ribo, si jo potem podajajo sem in tja, od ene male orke do druge, brez da bi katerakoli zagrizla vanjo in šele, ko jo vsaka malce podrži v ustih, začnejo s hranjenjem. Ne vem, če je še katera vrsta živali takšna, da bi ljudem ponudila svojo hrano. Saj kužki so krasni, prikupni, a ko jim daš kost ali nekaj za pod zob, ti tega ne bodo ponudili nazaj. Njihova hrana, je njihova.


Bottlenose dolphin/ Velika pliskavka

Delfini se tudi prepoznajo v ogledalu, vedo, da tisto kar prikazuje televizija ni resničnost, razumejo razliko med stavkoma: odnesi žogo k surfu in odnesi surf k žogi, prepoznajo različne dele svojega telesa, sploh pa jim možgani delajo neprimerno, neprimerno hitreje kot nam (ker imajo debelejše živce in se po njih signali hitreje prenašajo), tako da znanstveniki pravijo, da se prav vidi, kako se v družbi ljudi dolgočasijo, ker mi vse tako nemogoče počasi procesiramo.

Veseli me, da je pri nas ujetništvo delfinov prepovedano in upam, da se v prihodnje nam, Boliviji, Čilu, Kostariki, Hrvaški, Cipru, Madžarski, Indiji in Švici pridruži še več držav. Sploh bi morali ujetništvo vseh živali prepovedati povsod. Tisto, kar vidimo lahko v živalskem vrtu res ni kamela, ni zebra, kondor, šimpanz. Žival ni le dlaka in kremplji in peruti. Kondor je kondor le v divjini. Kondor so hribi in veter in zračni tokovi in plen, ki ga lovi in še mnogo, mnogo drugega.

V Kanadi je ujetništvo delfinov zakonsko popolnoma neurejeno, saj bi bilo dovoljeno, če bi na vrtu skopal luknjo, jo napolnil z vodo in dal vanjo delfina, zato je njihov Marineland prava nočna mora, saj imajo orko Kisko v tako majcenem bazenu, da se v njem komaj obrne in čisto sama je, kar je za orko (orke so delfini) še huje, kot je samica za človeka. V ujetništvu dobijo delfini različne psihične motnje, mnogo se jih brez prestanka zaletava v stene bazenov, grizejo beton, tako da si popolnoma uničijo zobe, veliko pa jih postane hudo agresivnih, tako da so že kar nekaj ljudi (zaposlenih v teh vodnih parkih) ubili, sploh orke, ki v divjini niso poškodovale ali ubile še nikogar. Zaradi tega je večina delfinov v ujetništvu stalno pod velikimi odmerki pomirjeval.

delfin --orca

Orca/ Orka

Se pa tudi delfinom, ki živijo prosto, na svobodi, ne godi nič kaj dobro. Daleč od tega. Večina je bolnih, zaradi grozljivega kemičnega in zvočnega onesnaženja oceanov. Uboge živali so tako nasičene s pesticidi, herbicidi, antibiotiki, zaviralci gorenja, težkimi kovinami in mnogimi drugimi kancerogeni, da je potrebno, ko umrejo, z njihovimi telesi ravnati tako, kot z nevarnimi odpadki. Delfini v Evropi bolehajo za herpesom, ker imajo zaradi onesnaženja in posledično stalnega hudega stresa zelo oslabljen imunski sistem, delfine po celem svetu pestijo rakava obolenja in odprte rane na koži.

Nič manj hudo kot je kemično onesnaženja voda pa ni zvočno. Delfini vidijo namreč s sluhom, v morju se orientirajo z odbojem zvoka. V angleščini se temu reče “echolocation”. Imajo do popolnosti razvite in dovršene sonarje, s katerimi lahko na 60 metrov v čisti temi zaznajo stvar debelo in veliko kot je naš noht na mezincu. S sonarjem lahko razčlenijo vsako stvar do molekularne ravni. Ločijo med plato narejeno iz aluminija in tisto iz bakra. Njihov vid-sluh je kot rentgen, saj vidijo oz. slišijo skozi predmete. Tako vidijo notranje poškodbe pri drugih delfinih, ribah, ljudeh, vidijo, če je samica noseča itd. Sonar deluje tako, da delfini spustijo zvok, ki se od predmetov odbija spet nazaj k njim in iz podatkov, ki jih z neverjetno hitrostjo procesirajo njihovi možgani, potem vedo kje so, kaj jih obkroža itd. Njihov sluh je tako neprimerno občutljivejši kot naš, hrup v oceanih pa nepredstavljiv: velike ladje, tankerji, vrtanje, oljne ploščadi, raziskovanje morskega dna z nizkozvočnimi sonarji, vojaške vaje s sonarji, ki so tako hrupni, da jih ne prenesejo niti v primerjavi z delfini gluhi potapljači, eksplozije, ki jih izvaja vojska. V vodah okrog Havajev, kjer se zadržujejo velike jate (po 200 osebkov) različnih vrst delfinov ima ameriška mornarica stalne vaje. V petih letih imajo tako odobrenih 500.000 ur sonarjev in 260.000 eksplozij.

Hrup tankerjev je pod vodo okrog 180 decibelov, pri 185 decibelih nam poči bobnič. Najhujši hrup pa povzročajo zračni topovi s katerimi naftne družbe preiskujejo morsko dno. Približno na vsakih deset sekund, po več mesecev skupaj, poči takšen top z jakostjo 250 decibelov. Jakost eksplozije v Hirošimi pa je bila 248. Zvočno onesnaženje je za morske živali ubijalsko, zaradi le-tega jih veliko ogluši, povzroči jim celo odpoved notranjih organov. V takem hrupu se delfini ne znajdejo, saj odboja svojega zvoka ne morejo slišati, poleg tega tudi ne najdejo hrane in tako končajo cele jate na obali. Njihove oči in ušesa pa so velikokrat tako poškodovana, da jim iz njih teče kri.

delfin --beluga

Beluga Whale/ Beluga

Voices in the Ocean je zagotovo ena najboljših poljudnoznanstvenih knjig kar sem jih prebrala in verjetno tudi ena najbolj žalostnih, zato je bilo branje kljub lepoti jezika in kljub zanimivim podatkom, ki so mi bilo čisto novi, kar težko. A vedno je najslabše zatiskanje oči in pretvarjanje, da je vse v najlepšem redu. Ob branju sem veliko prejokala in bolečine, ki jih že itak velikokrat čutim zaradi našega okrutnega ravnanja z vsemi drugimi bitji, so bile ob tej knjige še nekoliko večje. V resnici jo je težko brati in ne začeti dobesedno sovražiti naše vrste. Nekateri si želijo jesti meso delfinov ( v katerem je dovoljena količina živega srebra prekoračena za približno 5000krat), nekateri si želijo plavati z delfini v ujetništvu, drugi bi jih radi opazovali pri izvajanju vragolij v bazenih, nikoli pa nihče ne pomisli, se ne vpraša, kaj bi radi delfini.

Vse ubijanje živali, rastlin, radiranje gozdov z obličja Zemlje, vrtanje, miniranje vsega po vrsti, da bi prišli do vsake kapljice nafte, perverzno poigravanje z gensko kodo, kaže na kolektivno bolezen. Prav smešno se mi zdi, kako vse izmerimo, damo v grafe in razpredelnice, premetavamo številke sem in tja, ki vse kažejo na to, da smo sredi šestega masovnega izumiranja vrst (6th mass extinction), da se ozračje nevarno segreva in celo hitreje, ko so znanstveniki napovedovali, naredimo pa nič.


Risso’s Dolphin/ Okrogloglavi delfin

Zemlja je velikanski superorganizem star štiri in pol miljarde let. Je inteligentna in neskončno kreativna, tako da sem prepričana, da bo z lahkoto opravila z majceno vrsto, ki je prilezla iz svojih jam pred borimi 200.000 leti. In to me tolaži.

(Fotografije delfinov so z Googla.)


Posted in For Love of Our Planet, Tiny Poems | Tagged , , , | 3 Comments

Kotiček v časopisu namenjen izključno dobrim, pozitivnim novicam

Ko sem zagledala vse te dobre, pozitivne novice v časopisu The Washington Post mi je kar zaigralo srce od samega veselja in olajšanja. V časopisih, po televiziji, pri novicah in poročilih večinoma beremo in gledamo samo grozo in žalost, ki se dogaja po vseh koncih sveta. Kar je seveda prav. Ne, da se dogaja, ampak, da o tem lahko preberemo, razmislimo, kaj konkretnega ukrenemo, spremenimo pri sebi in tako naredimo naš mini košček sveta mogoče malce mirnejši, svetlejši, srečnejši za druge in za nas same. Vsekakor je slabo, če postanemo imuni na grozo, ki se godi okrog nas. A prav to je velikokrat naš odziv, ker enostavno ne prenesemo vsega trpljenja in raje kar otopimo in gremo še kaj okusnega pojest ali pa kaj neuporabnega kupit.

Mene vedno najbolj prizadenejo novice o ekološki katastrofi, o šestem velikem izumiranju vrst, ki se dogaja tu in zdaj in pred našimi očmi. Včasih v resnici ne morem več brat o nevarnem segravanju ozračja, o tistih gromozanskih ribiških ladjah, ki ne lovijo “le” rib, ampak lahko 10 teh velikank v eni noči, popolnoma zradira z morskega dna vse, do zadnje pike življenja in to na področju velikemu kot je Pariz z okolico. Groza me je, ko berem o gensko spremenjeni koruzi, soji, bombažu, o pesticidu Monsantovem, ki je 50krat bolj strupen kot je bil njihov stari DDT, o milijonih tonah antibiotikov, ki gredo skoraj popolnoma nespremenjeni v vodo, tla, v atmosfero in spreminjajo bakterijski ustroj življenja tako, da če dlje časa bereš o tem, dobiš skoraj nočne more. In še in še bi lahko naštevala v neskončnost.

No, in prav zato se prileže odpreti zgoraj omenjeni časopis in videti, da je del le-tega namenjen samim dobrim, pozitivnim novicam, ki ti kar dajo krila in te privzdignejo v prijazni svet upanja. Se mi zdi, da če ves čas bereš in gledaš samo grozo, lahko postaneš apatičen in si rečeš: ma, saj na tem svetu ni ene dobre stvari več, kaj neki lahko potem spremenim jaz. In to, to je zelo nevarno, ko misliš, da tvoje besede, dejanja nimajo nobenega učinka, da je vse zaman. Zato potrebujemo, in še kako zelo, tudi dobre novice. Le-te dajo moč, napolnijo te z optimizmom in ker zgledi vlečejo, se v nas kar nekaj premakne in želimo tudi sami doprinesti k dobremu v svetu. In to je tisto! Tako se stvari spreminjajo: z našo aktivnostjo in upanjem in  trdno vero v tisto, kar je dobro in čisto in vredno.

Ne vem, ali je tudi pri nas že kje v kakšnem časopisu kotiček namenjen izključno dobrim novicam. Če še ni, iskreno upam, da kmalu bo, saj so te resnične pozitivne zgodbe nadvse navdihujoče. Človek bi kar ta trenutek vstal izza računalnika, zavihal rokave in šel spreminjat svet na bolje. Ko nekaj časa bereš dobre novice, vidiš, da ogromno ljudi dela to vsak dan -spreminja svet na bolje.  Morda boste jutri tudi vi eden od njih. Morda bom jaz. Upam, da že danes.

Posted in For Love of Our Planet, Naredi dobro delo | Tagged , , , , , , | 2 Comments